Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je pozdravil prizadevanja Komisije za uskladitev ukrepov, ki urejajo prostovoljno vračanje migrantov in njihovo reintegracijo v državo izvora, vendar je izrazil dvom o izvedljivosti nekaterih predstavljenih predlogov in zaskrbljenost, da bi se lahko prostovoljno vračanje spremenilo v izgon migrantov iz EU.
EESO poudarja, da vračanje večinoma ne poteka pravilno, ker države izvora ne sodelujejo, pa tudi zato, ker se osebe z neurejenim statusom pogosto ne želijo vrniti.
EESO je svoje stališče predstavil v mnenju o strategiji za prostovoljno vračanje in reintegracijo, sprejetem na septembrskem plenarnem zasedanju. V njem se je poglobil v strategijo, ki je ena od glavnih ciljev novega pakta o migracijah in azilu.
EESO je ponovil že izraženo kritiko pakta: da se ta skoraj izključno osredotoča na boj proti nedovoljenim migracijam, bodisi na meji bodisi v okviru prostovoljnega in prisilnega vračanja, ne nudi pa celovitega pristopa k upravljanju migracij s spodbujanjem zakonite in varne mobilnosti. EESO meni, da je to strateška pomanjkljivost migracijske in azilne politike EU.
„Nedovoljeno moramo obvladovati še preden do njega pride. To pomeni, da moramo zagotoviti varne in učinkovite načine vstopa v EU. Če nam bo to uspelo, se bo zmanjšalo število nedovoljenih prihodov,“ je dejal poročevalec za to mnenje José Antonio Moreno Díaz.
Sedanji razdrobljeni pristop ima številne pomanjkljivosti.
Spodbude, ki jih trenutno dobivajo države izvora, lahko te celo odvrnejo od prizadevanj za zmanjšanje migrantskih tokov, saj jih omogočajo programi, ki temeljijo na obstoju ljudi z neurejenim statusom.
EESO je še posebej zaskrbljen zaradi cilja pakta, da se poveča število hitrih prostovoljnih vrnitev z zunanjih meja EU.
„So te vrnitve dejansko prostovoljne ali gre za izgone? Skrbi nas, da bi lahko prostovoljno vračanje postalo olepševalnica za izgone ali finančna nadomestila namembnim državam, ki sprejmejo povratnike, ne da bi se dovolj upoštevale njihove želje ali, kar je še bolj zaskrbljujoče, njihove pravice,“ je dejal Moreno Díaz.
EESO zaključuje, da mora sodelovanje s tretjimi državami v vseh pogledih temeljiti na njihovem spoštovanju mednarodnega javnega prava, kakor tudi na varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin posameznikov.