Claudine Otto: Na evropski ravni je treba zagotoviti večjo neodvisnost od globalizacije

Po razglasitvi omejitve gibanja so se ulice izpraznile. Najbolj je občutiti molk. Konec je dirk v službo, potovanj v tujino na dvourni sestanek, mestnega vrveža, avtobusa, ki zamuja... Tako kot mnogi drugi smo upoštevali to prisilno omejitev in se poskušali privaditi na nov način življenja. Če je bilo zame delo na daljavo enostavno, mož ni imel te možnosti, saj mu njegov poklic in infrastruktura tega ne dopuščata. Tako je moral kar nekaj noči prebedeti, saj je bilo rekordno število njegovih zaposlenih odsotnih. Strah se je razširil vsaj tako hitro kot virus.

Sedaj ko je prvi val mimo, se sprašujem, v kakšnem duševnem, družbenem in gospodarskem stanju se bomo izkopali iz te krize? Četudi je pandemija na novo razvrstila prednostna vprašanja in prinesla okoljsko ozaveščenost, smo bili tudi priča ravnanju posameznikov na nacionalni in svetovni ravni. Nihče v Luksemburgu si ni mislil, da bi bilo mogoče ponovno zapreti meje. Obmejni delavci so za državo bistvenega pomena, zaradi omejitve prostega gibanja pa nam je med drugim grozilo pomanjkanje negovalcev.

Kriza je tudi priložnost za razmislek o naši lastni ranljivosti. Ugotavljamo, da smo odvisni, in sicer ne le od negovalcev, temveč tudi od ravnanja drugih.

Za oživitev gospodarstva moramo delovati skupaj. Izogibati se moramo nacionalizmu in padcu gospodarstev, medtem ko nekatere države v imenu odpornosti govorijo o nacionalizaciji vrednostnih verig. Na evropski ravni je treba zagotoviti večjo neodvisnost od globalizacije. Kriza nam tako rekoč ponuja priložnost, da se za trenutek ustavimo in razmislimo o sebi.