EESO info

Marca 2020 smo se začeli zavedati, da pandemija COVID-19 ni le zdravstvena kriza, temveč vpliva na številne vidike našega življenja. Tudi združenja in aktivisti smo videli, da se bomo pri našem običajnem delu soočali z novimi izzivi. Izkazalo se je, da je položaj celo slabši od pričakovanega.

Maja 2020 smo organizirali „virtualno pijačo“. Po dveh mesecih omejitev gibanja in dela na daljavo smo se odločili, da se vidimo in si izmenjamo naše prve vtise o tem obdobju.

Tako smo več ur vneto razpravljali s kolegi iz Evropskega državljanskega foruma – nadnacionalne mreže več kot 100 združenj in nevladnih organizacij iz 27 evropskih držav, ki dejavno sodelujejo pri vprašanjih, kot so državljanska vzgoja, varstvo človekovih pravic in zagovarjanje demokracije. Vsak je izhajal iz svoje nacionalne perspektive, vendar so bili zaključki podobni.

Na podlagi teh razprav smo prišli do naslednjih spoznanj:
1. Naša varnost je odvisna od varnosti drugih ljudi.
Za vse v naši družbi in po vsem svetu potrebujemo univerzalno zdravstveno in socialno zaščito.

2. Vsi smo ranljivi, naše usode pa se prepletajo.
Solidarnost, enakopravnost, pravice in skrb morajo biti osnova mednarodnih odnosov in našega vsakodnevnega življenja.

3. Skupno dobro obstaja.
Javne institucije morajo varovati in izvajati skupno dobro ter mu služiti, ne pa skrbeti za posamezne interese.

4. Demokracija je najpomembnejši protivirus, ki ga vsi potrebujemo.
Javno dobro zagotavljajo ozaveščanje državljanov, državljanska udeležba, verodostojne informacije, javne raziskave in izobraževanje ter pregledne informacije.

5. Svetovni tržni sistem je neuspešen.
Preseliti moramo proizvodnjo, uvesti krožno gospodarstvo in vsem zagotoviti univerzalni temeljni dohodek.

6. Smo skrbniki Zemlje, ne njeni lastniki.
Narava je omejitvene ukrepe izkoristila, da bi si opomogla od škode, ki ji jo povzročamo. Svet mora postati pravičen do okolja.

7. Resnični heroji so kritični delavci. V ospredju so ženske.
Priznati je treba prispevek žensk v družbeni hierarhiji. Tiste, ki so nevidne, morajo imeti možnost popolnega uveljavljanja svojih pravic.

8. Živeti je treba počasneje.
Omejitev gibanja nas je prisilila, da namenimo vso pozornost socialnim vezem, potrpežljivosti in sočutju, kar moramo ohraniti tudi v prihodnje.

9. Zaščititi moramo ljudi, družbo in okolje.
Zavezati se moramo pravičnemu okrevanju in prehodu v naših državah, v Evropi in povsod po svetu.

10. Prihodnost mora biti drugačna od preteklosti.
Učiti se moramo iz izkušenj in delovati skupaj.

Se bomo iz krize česa naučili? Smo sposobni krizo izkoristiti kot novo priložnost?
Prepričana sem, da mora biti prihodnost drugačna od preteklosti.

Vse mi je novo, to je prva pandemija, ki sem jo osebno izkusil. Na internetu sem našel seznam desetih najhujših pandemij v zgodovini in ugotovil, da je bila španska gripa leta 1920 zadnja, ki je pred pandemijo COVID-19 prizadela Evropo. Morda sem star, vseeno pa nisem še toliko star.

Moja partnerka se hitro okuži, saj je slabo odporna na mikroorganizme, in če kaj stakne, je zaradi kronične bolezni dihal zelo ranljiva. Zato se zelo izogibava stikom z drugimi. To obema prinaša nove izkušnje. Odločila se je, da se bo bolj ali manj samoizolirala, da se izogne morebitni okužbi. Zato zdaj jaz počnem stvari, ki jih je prej ona, na primer nakupujem. Pred krizo sem sicer tudi, vendar sem le potiskal nakupovalni voziček en meter za njo, medtem ko ga je ona polnila. Zdaj je drugače.

Potiskati je lahko: samo slediš ji in tuhtaš, kako bi ustvaril boljši svet, medtem ko ona polni voziček. Odkar ga moram polniti sam, sem v stresu zaradi izbire, ki jo ponuja vsaka od polic. Na listku piše kava, na polici pa je na voljo na desetine blagovnih znamk in vse so si podobne. Le kakšen toaletni papir rabiva: eno-, dvo-, tri- ali štirislojen? Moja žena točno ve, katere izdelke želi in kje jih najde, zato nakup opraviva v nekaj minutah. Zame pa so trgovine labirinti: edino pri pivu nisem v škripcih glede izbire, vse ostalo traja ure in ure in me postavlja pred hude dileme.

Začetni odziv Nizozemcev na pandemijo me je presenetil. Odzvali so se soglasno in solidarno. Žal se je izkazalo, da je bila pozornost majhne in zapletene skupine tudi sicer obžalovanja vrednih posameznikov zelo kratka, v nekaj tednih se je njihova solidarnost razblinila. Nehali so spoštovati pravila in začeli obtoževati vlado, da krati njihove temeljne pravice in omejujejo njihove štiri svoboščine. V prizadevanjih za svojo neodtujljivo pravico do zabave so tožili državo, izgubljeni v svoji pobesneli norosti.

Hvala bogu živimo v Evropi, kjer sta demokracija in pravna država (v večini držav članic) relativno dobro uveljavljeni in zdravstveni sistemi precej dobri v primerjavi z drugimi deli sveta. Če pogledamo učinek na različne generacije, je jasno, da mlade najbolj ogroža virus njihove lastne starosti. Pri devetnajstih je normalno, da hodiš na zmenke, odkrivaš spolnost in to čudovito reč, ki se imenuje ljubezen. A v času pandemije so že nedolžni objemi tabu. S tem mladina izgublja občutek varnosti in se počuti zgubljeno zaradi nepotešenih želja.

Ključno vprašanje pa je, kaj z gospodarstvom? Ponovni zagon po načelu „običajnega poslovanja“, ko bo pandemija pod nadzorom? Ali raje zgrabiti to priložnost, da obrnemo hrbet sistemu, v katerem vladajo kanibalski monopolisti, in se usmerimo v vključujoč model s trajnostnimi, manjšimi pobudami v mirnem sobivanju z odgovornimi velikimi podjetji? Izbira med nadaljevanjem po starem ali spremembo našega zaslepljenega ravnanja bo odločala o naši prihodnosti: ali bomo preživeli ali pa izumrli, izgubljeni v breznu samouničenja.

Želim vam lepih časov, meditacije, razmišljanja in, po potrebi, kesanja.

Soočili smo se s stanjem, kakršnega še nismo doživeli. Virus je prišel nenadno in se je zelo hitro širil, kar je vodilo v popolno karanteno celotne države. Ker se s tako situacijo do zdaj še nismo srečali, nismo imeli izkušenj, kako se najučinkoviteje s tem spopasti. Spraševali smo se, kako naprej. Na začetku smo bili popolnoma prestrašeni in nemočni. Na poslovnem področju so praktično v trenutku odpadli vsi poslovni načrti za letošnje leto (2020), zaradi negotove situacije pa so tudi vsi prihodnji načrti zelo negotovi.

Vsi smo si zastavljali enako vprašanje: kako naprej? Kako delovati v novonastalih razmerah: karanteni, popolni izolaciji in brez napovedi, kdaj se bo to stanje končalo? Največ strahu in skrbi zmeraj povzroča nezmožnost napovedi, kako naprej. Tudi prvi odzivi podjetij so bili podobni. Vsi so od nas želeli vedeti, kako dolgo bo to stanje trajalo, kako se bo odzvala država in na kakšno pomoč lahko računajo. Že zelo zgodaj se je začelo kazati, da vsi nismo v enaki situaciji, saj je za del gospodarskih panog, kot sta turizem in logistika, to potop, medtem, ko je za nekatere druge, npr. sektor informacijske tehnologije in prehransko industrijo, to pomenilo nove priložnosti in izzive.

Na našo srečo se je vlada, čeprav je bila na novo oblikovana, hitro in ustrezno odzvala tako, da smo skupaj pripravljali programe ukrepov, podpore, spodbud itd. Zato smo bili neprestano v neposrednem stiku z velikim številom naših članov iz različnih panog, tako da smo bili najbolje seznanjeni s stanjem v posameznih panogah in smo dobili največ idej, katere oblike pomoči bi bile najbolj učinkovite, ter smo o tem seznanjali predstavnike vlade.

Najbolj pogrešam osebno komuniciranje in osebne stike. Dejstvo je, da se je komuniciranje v tem času v največji možni meri preselilo na komuniciranje preko spletnih orodij, komuniciranje v živo pa je praktično zamrlo. Kot eno največjih koristi COVID-19 lahko štejemo enormni skok v digitalizaciji tako v elektronskem komuniciranju med podjetji ter med državo in podjetji, kakor tudi s prebivalstvom in uporabniki.

Glede na rezultate ugotavljamo, da je tu najpomembnejša dobra organiziranost in disciplina vseh državljanov glede sprejemanja in upoštevanja navodil in ukrepov, saj samo ti vodijo do pravih rešitev.

Dejstvo je, da bo kot posledica COVID-19 prišlo do sprememb na mnogih področjih. Ne vemo pa niti tega, kako dolgo bo COVID-19 trajal, prav tako ne vemo, ali bomo s koncem epidemije začeli šteti obdobja od enega vala COVID-19 do drugega, saj se virusa nismo trajno rešili. Kriza se kaže na vseh področjih, od šolstva, zdravstva, finančnega sektorja, gospodarskega sektorja itd. Ne vemo, kakšno bo stanje ob koncu krize in kako močno bo gospodarstvo prizadeto po koncu krize.

Prišlo bo do mnogih sprememb, ki so nepoznane, zaradi tega je spraševanje, katera delovna mesta bodo „padla“, napačno. Vsi si moramo prizadevati, da bodo naša podjetja in s tem tudi naša delovna mesta ob koncu krize kar najbolj konkurenčna. To bomo dosegli ne samo z državno pomočjo, ampak tudi z nenehnim izobraževanjem na vseh ravneh.

Dejstvo je, da nam je obdobje izolacije jasno pokazalo, da samo digitalno komuniciranje ne more nadomestiti osebnih stikov, pa naj gre to za šole, poslovanje ali druge dejavnosti. Zato je seveda cilj, da bi znova komunicirali v živo tako v krogu našega združenja kot tudi z vsemi, s katerimi trenutno komuniciramo le preko spletnih orodij.

Ob prehodu iz februarja v marec smo se med študijami in razpravami kot vsako leto pridružili našim bolgarskim prijateljem pri veselem praznovanju običaja martenica. Nadeli smo si tanke zapestnice iz prepletenih rdečih in belih vrvic in za srečo dobili v dar male volnene lutke. Čutiti je bilo optimizem ob prihajajoči pomladi. Drug drugemu smo zaželeli uspeh v zadnji fazi petletnega mandata EESO.

Instinktivno smo se izognili misli na grožnjo, ki jo je za naše urejeno življenje v osrčju EU predstavljal virus, ki se je širil po Aziji. Res je, da so iz južne Evrope že prihajali znaki in resna opozorila, vendar smo morali pred pandemijo zaščititi postopke evropskih institucij. Poleg tega, kot so se pošalili naši kolegi onstran Donave, v skrajni sili ne more škodovati zdravilna kapljica iz domače lekarne – rakija. Pozive po razkužilih v sejnih sobah se je res ignoriralo, vendar smo ves čas skrbeli za to, da se je tveganje pozorno spremljajo, tako da so bili naši strahovi o virusu pomirjeni.

V sredo, 11. marca, sem s študijsko skupino ECO/505 še razpravljal o priporočilih glede naložbenega načrta za trajnostno Evropo. V strokovnih skupinah smo pripravili akcijske načrte in rezervirali naša naslednja potovanja, nato pa se je teden kasneje življenje nenadoma ustavilo. Omejitev gibanja! Metaforično bi to lahko opisal kot vlak, ki se sunkovito ustavi ob iskrah, ki švigajo izpod njegovega kolesja.

Nihče ni pričakoval ukrepov omejitve gibanja, ki so postajali vsak dan strožji. Segali so v same temelje našega življenja. To je bil poseben psihološki cunami, ki je z besedami pesnika Ildefonsa Gałczyńskega spominjal na „žalost, ki je tekla skozi um“. Presenečenje nad tem, da je treba ostati doma, vsakdanji občutek strahu, vprašanja o tem, kako je mogoče priti do pomoči in nujnih proizvodov, spremembe navad.

Nisem si mislil, da se ne bom vrnil v Bruselj do junija, ko sem z avtom potoval po praznih avtocestah, saj poletov še ni bilo. Spominjam se, da sem natiskal „dovoljenje“ za pot, ki sem ga prek elektronskega sporočila prejel od generalnega sekretarja – COVID-19 laissez-passer. Izdan je bil 29. maja 2020 v štirih jezikih in olepšan z mogočnim okroglim žigom. Z njim naj bi mi bilo zagotovljeno, da mi ne bo treba v karanteno.

Za vsak slučaj sem to po telefonu preveril še pri nemških zdravstvenih uradih Gesundheitsamt v regijah, čez katere sem potoval. 8. junija sem se v Bruslju udeležil prve hibridne seje študijske skupine ECO/510 in nato plenarnega zasedanja 10. in 11. junija.

Javne in družbene medije so že preplavili komentarji in sumičenja o tem, kdo naj bi bil v resnici odgovoren za virus. Škoda, da vsaj zaenkrat še ni bila napisana sodobna mojstrovina, kot sta na primer Dekameron Giovannija Boccaccija iz 14. stoletja ali Kuga Alberta Camusa iz leta 1947, ki resnično pokažeta hibe človeške narave in boj človeštva proti bolezni.

Kar zadeva omejitve gibanja po svetu in opozorila glede novega napada virusa SARS-CoV-2 – tokrat v kombinaciji s sezonsko gripo, ki v številnih državah vsako leto terja veliko žrtev, celo več kot trenutno COVID-19 –, sem pomisli na pomen storitev splošnega pomena, ki se jih je desetletja zanemarjalo.

Pandemija COVID-19 je končno razkrila zelo pomembno in stabilizacijsko vlogo izvajalcev teh storitev, ki delujejo lokalno, regionalno ali na evropski ravni. Socialna sfera je končno začela verjeti v svojo bistveno vlogo kot hrbtenice evropskega socialnega modela in morebiti uspešnega okrevanja gospodarstva v okviru instrumentov Next Generation EU in evropskega zelenega dogovora.

Energetske in vodne storitve, predelava odpadkov in javni prevoz so v času gospodarske krize nudili varnost in zagotovili, da tokovi življenja v naših skupnostih še naprej tečejo. Brez predhodnih naložb v te sektorje namreč vsakodnevne stvari, kot so dopoldanski tuš v domači kopalnici, priprava kave ali pravočasen prihod v službo ali bolnišnico, ne bi bile mogoče. To velja tudi za zdravstveno varstvo ter oskrbo invalidov in starejših. Ta področja ne bi delovala, če ne bi bilo postopkov kriznega upravljanja in če storitve splošnega pomena ne bi imele političnega razumevanja in podpore javnosti.

Podobno je treba obravnavati izjemno pomembno področje izobraževanja, raziskav in splošnega koncepta kulture, šele nato pa se lahko pritožujemo zaradi težav, ki smo jih imeli med krizo.

11. marec: vrnem se v Rim, domov. Ozračje je težko, tesnobno. Na severu Italije že štejejo mrtve. Hči Ilaria se je vrnila iz Milana, kjer študira, starejša hčerka Miriam, ki živi in dela v Barceloni, pa je zelo zaskrbljena.

Premier Conte zvečer razglasi karanteno za celotno ozemlje Italije. „Rdeča“ območja na severu so že zaprta in njihovi prebivalci se morajo osamiti.

Zaprejo se šole, nogometno prvenstvo in športno-rekreativne dejavnosti se prekinejo, obiski bolnikov v zdravstvenih ustanovah so prepovedani. Potovanje z javnimi in zasebnimi prevoznimi sredstvi ni več mogoče in ustavijo se vse nenujne proizvodne dejavnosti.

Italija se je znašla pod ogrinjalom neresničnosti. Dezorientacija, strah: zdi se, da se virus nezadržno širi in da ga ni mogoče ustaviti.

Kruto resničnost simbolizirata dve podobi: dolga kolona vojaških vozil v Bergamu, ki iz dežele odvažajo trupla, saj na tamkajšnjih pokopališčih ni več prostora, in močna in nepozabna podoba papeža Frančiška, ki moli na praznem trgu sv. Petra, kot jo je 28. marca po svetu prenašala televizija.

Italijanski sindikalisti so se takoj povezali z vlado, da bi zagotovili varnost bistvenih proizvodnih dejavnosti, ki so nujne, da bi lahko državljani v trgovinah in lekarnah dobili potrebna živila in zdravila. Sindikati se nikoli niso ustavili in prekinili svoje podpore tistim, ki so izgubili delo; prizadevali so si za sporazume s podjetniki, da bi omogočili delo na daljavo, in za izplačilo dohodkovne podpore, ko dohodek ni bil več zagotovljen.

Razmere v bolnišnicah so ušle nadzoru: praznih postelj ni več, oddelki za intenzivno nego so na robu zmogljivosti in na koncu moči so tudi zdravstveni delavci: medicinske sestre, zdravniki, strežniki, ki morajo ostati daleč od doma, v karanteni, in ki delajo brez predaha, pod izjemnim psihološkim pritiskom skrbi za bolnike, ki umirajo brez tolažbe svojih dragih.

Tedaj smo si vsi rekli: „Nikoli ne bomo pozabili tega, kar se je zgodilo.“ Danes poskušamo iti naprej, vendar virus ni poražen: v različnih državah EU se pojavljajo majhna ali velika žarišča in vsaka se nanje odzove po svoje, s svojimi ukrepi. Ravno zdaj, ko bi morala Evropska unija z veliko gospodarsko podporo, ki jo je vzpostavila za vse države, delovati složno in uskladiti prizadevanja posameznih držav, smo se zavedli, da je to še vedno težko. A v tej vojni ne moremo zmagati sami.

Glas sindikatov je bil v teh mesecih še glasnejši kot prej. Sindikat ni nek abstrakten pojem: to so delavci in delavke, ki državi postavljajo pravične zahteve za socialno enakost, dostojanstvo in spoštovanje. Tisti, ki so doživeli realnost v bolnišnicah, domovih starejših občanov, v trgovinah, v sektorju čiščenja, prevoznih dejavnostih, v podjetjih, kjer se kršijo osnovne pravice glede zdravja in varnosti na delovnem mestu, nam lahko dajo vedeti, kako bi bilo treba spremeniti gospodarski in socialni model, ki razkriva svoje omejitve in ogroža prihodnost naših zanamcev.

To je tisto, kar si želim za svoji hčerki, Ilario, ki študira v Milanu, in Miriam, ki dela v Barceloni: svet po njuni meri, ki bo ekološko, okoljsko in socialno trajnosten.

Zaradi pandemije so meje v Evropi spet postale vidne, včasih celo znotraj držav. Lahko bi mislili, da se je zato obseg nadnacionalnega sodelovanja med regijami in mesti zmanjšal. Vendar se je pravzaprav zgodilo nasprotno.

Kako je bilo med omejitvijo gibanja v Bolgariji? No, za nekoga kot jaz, ki ima rad dinamične dejavnosti na prostem, je bilo težko. Bilo je veliko omejitev. Morali smo ostati doma, ven pa smo lahko odšli le med odpiralnim časom prodajaln z nujnimi proizvodi, po nakupih hrane, zdravil ali gospodinjskih izdelkov. V trgovinah in pred njimi je bilo treba vzdrževati medsebojno razdaljo najmanj enega metra in pol. Bilo je precej zapleteno. Kadarkoli si odšel iz Sofije, je bilo treba izpolniti obrazec in navesti, zakaj in kam odhajaš. Obrazec si moral na zahtevo pokazati policiji.

Dobra stran tega je, da so postali ljudje precej bolj neodvisni in so začeli veliko bolj ceniti lokalno hrano in ponudnike ter krajše verige preskrbe s hrano. Povpraševanje po hrani s kmetij in hrani, kupljeni neposredno od pridelovalcev, se je povečalo. Pobude na lokalni ravni spodbujajo vrtnarjenje in pridelavo zelenjave in zelišč v majhnem obsegu.

Tržnice ostajajo odpre in predstavljajo tradicionalni kraj za prodajo živil, semen, sadik, sadja in zelenjave ter cvetja. To, da ostajajo odprte ob spoštovanju strogih varnostnih pogojev, prispeva k ohranjanju občutka normalnosti in znane rutine.

Lokalne akcijske skupine so bile dejavne tudi v gorskih regijah. Na svojih spletnih straneh so zbirale in delile koristne kontaktne podatke, s čimer so dodatno podprle lokalne proizvajalce hrane med epidemijo.

Ob spoštovanju različnih omejitev glede potovanj in stikov smo se morali vsi v moji organizaciji odpovedati številnim fizičnim sestankom in dogodkom, na katerih je sicer običajno lažje oblikovati pobude za sodelovanje in razširjati rezultate. Vendar omejitve še zdaleč niso ustavile naših dejavnosti. Še naprej učinkovito sodelujemo, da bi gorske regije postale še močnejše in odpornejše. V nekaterih primerih smo prilagodili svoje delovne načrte in zdaj razvijamo skupne rešitve za pomoč ranljivim regijam in mestom EU pri spopadanju s trenutnimi izrednimi razmerami.

Vzpostavili smo platformo, poimenovano „Podati roko“, za spodbujanje solidarnosti na podeželju. Platforma spodbuja solidarnost tako, da povezuje osebe, ki potrebujejo pomoč, s prostovoljci, ki so pripravljeni pomagati. Njene trenutne dejavnosti so osredotočene na pomoč ranljivim, invalidnim in starejšim osebam pri nakupovanju ali oskrbi na domu (kar ne vključuje osebne nege) ter na organiziranje varstva otrok za starše, ki morajo delati in za svoje otroke ne najdejo druge rešitve.

Na podeželskih in gorskih območjih so se razširile tudi številne druge pobude, kar kaže na odpornost in močan občutek vzajemne pomoči, ki se krepita v naših skupnostih. V tem času sem se naučila, da ne smem zavlačevati z življenjskimi projekti! V težkih časih pomaga, če si dejaven.

Po razglasitvi omejitve gibanja so se ulice izpraznile. Najbolj je občutiti molk. Konec je dirk v službo, potovanj v tujino na dvourni sestanek, mestnega vrveža, avtobusa, ki zamuja... Tako kot mnogi drugi smo upoštevali to prisilno omejitev in se poskušali privaditi na nov način življenja. Če je bilo zame delo na daljavo enostavno, mož ni imel te možnosti, saj mu njegov poklic in infrastruktura tega ne dopuščata. Tako je moral kar nekaj noči prebedeti, saj je bilo rekordno število njegovih zaposlenih odsotnih. Strah se je razširil vsaj tako hitro kot virus.

Sedaj ko je prvi val mimo, se sprašujem, v kakšnem duševnem, družbenem in gospodarskem stanju se bomo izkopali iz te krize? Četudi je pandemija na novo razvrstila prednostna vprašanja in prinesla okoljsko ozaveščenost, smo bili tudi priča ravnanju posameznikov na nacionalni in svetovni ravni. Nihče v Luksemburgu si ni mislil, da bi bilo mogoče ponovno zapreti meje. Obmejni delavci so za državo bistvenega pomena, zaradi omejitve prostega gibanja pa nam je med drugim grozilo pomanjkanje negovalcev.

Kriza je tudi priložnost za razmislek o naši lastni ranljivosti. Ugotavljamo, da smo odvisni, in sicer ne le od negovalcev, temveč tudi od ravnanja drugih.

Za oživitev gospodarstva moramo delovati skupaj. Izogibati se moramo nacionalizmu in padcu gospodarstev, medtem ko nekatere države v imenu odpornosti govorijo o nacionalizaciji vrednostnih verig. Na evropski ravni je treba zagotoviti večjo neodvisnost od globalizacije. Kriza nam tako rekoč ponuja priložnost, da se za trenutek ustavimo in razmislimo o sebi.

Kot farmacevtka sem se v tem času korone intenzivno posvetila vprašanju medicine spola. Pri COVID so razlike med spoloma izrazite ravno na področju duševnega zdravja.

Med bolniki na intenzivni negi in med mrtvimi je več moških kot žensk, zlasti med mladimi.

Od prepovedi gibanja pa pogosteje obolevajo mlade ženske, kar je pogosto povezano z njihovimi novimi vlogami: prekarno zaposlitvijo, delom s skrajšanim delovnim časom, več stiki, redkejšim delom od doma in nego.

Ponovno moramo razmisliti o vlogi žensk in starejših v družinah – diskriminirani so namreč tudi starejši. To bom vztrajno ponavljala.

V zadnjem času sem se o tem pogovarjala z družinskimi člani na klopci pred našo lekarno, ki so bili vsi veseli tega pogovora.

S ceste sem pozdravljala starejše, ki so bili na oknih svojih sob v domu za ostarele, pa tudi peli smo skupaj.

Odpraviti moramo osamljenost in podpreti svojce. Politika mora to upoštevati pri promociji delovnih mest na tem področju, do takrat pa moramo vsi biti v pomoč.

Poleg vsega tega sem govorila s starši o šolski problematiki in organizirala videokonference z učitelji na temo medijske pismenosti.

Najprej sta prišla strah in osuplost

Resničen strah. Strah, ki je ohromil vse. Strah ki nas je zajel ob večernem zloveščem preštevanju mrtvih, da smo trepetali za naše bližnje, mlajše, starejše in najbolj ranljive. Strah, ki nas opominja, da se nad nami prežeče razprostirajo temačne sence.

Osuplost nas je prevzela, ko smo uvideli, kako nepripravljene so bile osrednje zdravstvene službe v Franciji, ko so se zdravstveni delavci znašli v prvih vrstah, za njimi pa državljani, vsi brez osnovnih sredstev za zaščito ali zdravljenje. Osupli smo bili tudi, ko smo videli, da lahko družba v državi, kot je Francija, vključno z njenimi čezmorskimi departmaji, v trenutku ustavi vse svoje človeške dejavnosti ter izprazni mesta in šole, potem ko so vso zimo ulice preplavljale množice, ki so legitimno izražale svoje socialno nezadovoljstvo.

Nato se je svet, še bolj globaliziran zaradi pandemije, z omejitvijo gibanja razdrobil na množico posameznikov, ločenih drug od drugega. Pandemija je vse vrzeli še poglobila.

Vrnitev države

Naloga javnih služb, zlasti zdravstva, je skrbeti za ohranjanje življenja. Postopoma so prejele ustrezno opremo, včasih pa so ukrepi bolj spominjali na „šov“, na primer ko so nekatere bolnike prevažali z vlakom ali helikopterjem, namesto da bi jih prepeljali v zasebne klinike, ki so bile pripravljene pomagati.

Država je pomagala podjetjem, ki opravljajo osnovne storitve, kot sta oskrba in čiščenje, da bi lahko še naprej izvajala svoje dejavnosti in da bi življenje teklo naprej.

Njihovi zaposleni pa so bili v zelo različnem položaju, kar zadeva zaščito pred virusom, in niso bili sistematično nagrajeni.

Nato je prišla odpornost

Odpornost je prišla s povezanostjo – iz osnovnih potreb ali za zabavo – na primer profesorjev z učenci, prek omrežij, telefona, radia, televizije in medijev: treba je bilo zapolniti čas, ga organizirati in delati. Ljudje so vsak večer ob osmi uri z oken ploskali zdravstvenim delavcem, saj jim država ni dala pričakovanega priznanja.

Zaposleni so odkrili lastne inovacijske sposobnosti. Delo na daljavo, ki včasih nekaterim delavcem ni bilo odobreno, se je naglo razmahnilo. Straši, zlasti matere, so morali opravljati dvojno delo: svoje in učiteljsko.

Z vlogo sindikatov kot posrednikov med zaposlenimi, delodajalci in vlado se je vrnila legitimnost njihovega delovanja v državi. Upati moramo, da se jih ne bo samo poslušalo, marveč tudi slišalo.

Evropa

Presenetila nas je tudi Evropska unija oziroma prve izjave Komisije.

Napovedan je bil načrt, ki je dosti bolj obsežen od Marshallovega. Zapihal je svež veter obnove! Kakor vemo, pa so vlade in Parlament hitro našli izgovore za zavlačevanje.

Številni francoski mali trgovci z malo zaposlenimi in malo sredstvi pa so že bankrotirali, male restavracije so se prodajale z izgubo, propadli so mladi podjetniki, ki so komaj začeli poslovati. Banke zanje niso imele posluha. Zaposleni so upravičeni do nadomestila za delno brezposelnost do septembra, kaj pa potem? Kljub državni pomoči velika podjetja, kot sta Air France-KLM (s 7 milijardami EUR pomoči od Nizozemske in Francije) in Airbus, škandalozno odpuščajo zaposlene. Po poletju pa bo na trg dela prišlo še 700.000 mladih ...

Dan potem?

Vse bolj postaja podoben dnevu prej. Predvsem zato ker virus še vedno kroži, pa tudi zato ker se bodo reforme, ki so se izvajaje „prej“, vrnile tudi „potem“, čeprav si svet dela v Franciji tega ne želi. Vlada državljanom zagotavlja, da z davki ne bo financirala 13-odstotnega upada BDP, kljub temu pa se to poletje še kar naprej vrsti odpuščanje zaposlenih, cene energije, prevoza, sadja in zelenjave itd. pa stalno rastejo.

Na podlagi izkušenj iz krize se bo spremenila organizacija dela. Za delo na daljavo ter delo prek platform in videokonferenc bo treba sprejeti ureditev, ki še ne obstaja. Po odpornosti je potrebna previdnost. Ali bo kriza pokazala, da tisti, ki so ekonomsko močnejši, vedno shajajo bolje, tisti z manj sredstvi pa vse bolj trpijo? V pariški regiji je bilo največ obolelih prav v najrevnejšem departmaju. Žal nič novega!

Ko je na Danskem 11. marca izbruhnila koronavirusna kriza, sem s sodelavci veliko truda vložila v to, da je prekinitev delovanja naših članov potekala brez zapletov. Številni zaposleni so morali delati od doma, spet drugi pa so v stresnih razmerah delali v bolnišnicah, domovih za nego in storitvenem sektorju, ki so ves čas krize delovali brez predaha. Potrebni so bili jasni odgovori in tesno sodelovanje s sodelavci. 

Kot podpredsednica Evropske konfederacije sindikatov sem morala delati tudi s kolegi iz drugih držav. Zadovoljna sem, da smo 14. marca danska vlada in socialni partnerji sklenili tristranski sporazum o začasnih nadomestilih za plače. Sporazum zajema zaposlene v zasebnih podjetjih, ki so se znašli v hudih finančnih težavah zaradi COVID-19.

Podjetja so uporabila novo shemo nadomestil za plače, če so se odločila, da ne bodo uporabljala obstoječe ureditve, ki jim omogoča začasno odpuščanje zaposlenih brez plačila. Vzpostavljene so bile podporne sheme za mala podjetja, samozaposlene in zaposlene v samostojnih poklicih. Nekateri deli sporazuma bodo kmalu potekli, zato se dogovarjamo, da bi ga nadomestili, tako da bi bili zaposleni še naprej zaščiteni.

Tudi jaz delam od doma in sem hitro postala vešča uporabnica virtualnih orodij. Obdobje, ki sem ga preživela doma, bi bilo lahko zelo stresno zaradi negotove prihodnosti, a se je izkazalo, da sem se lahko popolnoma posvetila delu, več časa pa sem imela tudi za družino. Prepričana sem, da so ti zadnji meseci meni in mojim sodelavcem jasneje pokazali, kaj je naše osrednje poslanstvo, in prispevali k večji disciplini na sejah. Zame je bila to tudi priložnost, da sem se osredotočila na stvari, ki so mi v življenju najpomembnejše.

Za odmik od nacionalističnega zapiranja in avtoritarnih teženj je odločilnega pomena sodelovanje na evropski ravni. Skupna prizadevanja držav so nujna, če naj bi ustavili širjenje virusa in odpravili vzroke zanj ter njegove posledice, saj tudi prihodnje pandemije, tako kot onesnaževanje, podnebne spremembe in slabšanje biotske raznovrstnosti, ne poznajo meja. Evropa ima na voljo močne vzvode, s katerimi lahko splošni interes znova postavi v središče razvoja celine. Če bomo izboljšati zeleni dogovor, skupno kmetijsko politiko in večletni finančni okvir, lahko dosežemo bistveno preusmeritev evropskih in nacionalnih projektov in financiranja, da bo Evropa, prva svetovna sila, lahko ustvarila svet, v katerem je vredno živeti.

Dajanje prednosti sodelovanju namesto konkurenci, tako na individualni kot mednarodni ravni, ni lahka naloga. Veliko udobneje je zagovarjati lastne interese. Ob takšni skušnjavi se moramo spomniti, da nam kratkoročna vizija škodi: povrnila se bo kot bumerang s hudimi posledicami. Kriza je zgodovinskega pomena, izziv se zdi ogromen in sami ga ne moremo obvladati.

Moj poziv je zato jasen: za izhod iz krize pozabimo na egoizem in sodelujmo v splošnem interesu. Pazite nase, na svoje drage, na neznance v stiski, na svet, v katerem živite. Poskusimo izkoristiti našo energijo za to, da bi našli izhod iz sedanje krize, kakršne še ni bilo, in postali še močnejši.