piše Elena Calistru

Gospodarska struktura Evrope je zaradi nedavnih kriz na preizkušnji, največje breme pa nosijo navadni ljudje. Naše mnenje Izhod iz kriz ponuja načrt za gospodarstvo, ki ščiti posameznike in podjetja, ne pa da jih prepušča gospodarskim pretresom.

Pri tem je treba izpostaviti tri pogoje za delujoče gospodarstvo:

Gospodarske napovedi se morajo iz retrospektivne analize razviti v napovedno ukrepanje. Ko udari inflacija, je najprej vidna v nakupovalnih košaricah ljudi, preden se odrazi v gospodarskih rezultatih. Potrebujemo izpopolnjene sisteme zgodnjega odkrivanja, ki bodo zaznali ozka grla v oskrbi in anomalije v prenosu cen, preden povzročijo cenovno nedostopna živila in račune za ogrevanje. Prav gospodinjstva, ki so najbolj ranljiva za gospodarske pretrese, so jih tudi najmanj sposobna prenesti. To je resničnost, ki zahteva podrobno kartiranje ranljivosti, da omogočimo ciljno usmerjeno zaščito.

Proračunska zmogljivost mora biti usmerjena v temeljno stabilizacijo in ne le v odzivanje na izredne razmere. Instrument NextGenerationEU je bil izjemen, a improviziran. Stalni mehanizmi fiskalne stabilizacije pod nadzorom civilne družbe bi zagotovili, da bi pri odzivanju na krize zaščitili najbolj ranljive. Če se pri ekonomskem upravljanju pozabi na distribucijske učinke, posledični socialni pritisk ogrozi prav odpornost, ki jo želimo doseči. Socialnih pogojenosti pri financiranju EU ne bi smeli dojemati kot birokratske ovire, saj bi lahko zagotovile, da bo gospodarska rast prinesla izboljšanje življenjskega standarda za vse.

Povezovanje trgov je treba pospešiti tam, kjer je to najbolj pomembno za potrošnike. Cene energije, ki znatno presegajo cene v konkurenčnih državah, niso le makroekonomski kazalniki, temveč se odražajo na mesečnih položnicah, zaradi katerih so pod pritiskom proračuni gospodinjstev po vsej Evropi. Strateške naložbe v čezmejno infrastrukturo in povezovanje energetskega trga niso le abstraktni gospodarski cilji, marveč oprijemljiva pomoč družinam in podjetjem, ki jih bremenijo življenjski stroški.

Če gospodarsko politiko oblikujemo brez prispevka civilne družbe, plujemo brez lokalnega znanja, kar je sicer tehnično mogoče, a v praksi nespametno. Kadar so politike oblikovane ob polnem sodelovanju tistih, ki bodo čutili njihove posledice, bodo vedno prinesle boljše rezultate. Pri tem ne gre za posvetovanje kot formalnost, temveč za izkoriščanje skupnega znanja organizirane civilne družbe v celotnem političnem ciklu.

Evropa mora svoje socialno tržno gospodarstvo posodobiti, da ostane konkurenčno, ne pa ga opustiti. Tisti, ki menijo, da je treba izbrati bodisi konkurenčnost bodisi zaščito državljanov, imajo omejeno ekonomsko domišljijo. Da se bomo lahko spopadli s prihodnjimi izzivi, morajo naše institucije na ustvarjalen način usmeriti ekonomsko upravljanje Evrope v gospodarsko odpornost in blaginjo ljudi.