Nicolas Gros-Verheyde: Evropa lahko zaradi pandemije COVID-19 postane nedemokratična

Ukrepi, ki jih je sprejelo več evropskih držav v imenu varovanja zdravja, bi lahko imeli eno skupno žrtev: pravno državo

Če je bil izbruh bolezni COVID-19 februarja in marca 2020 za vse presenečenje, zaradi katerega so bili potrebni improvizirani in nujni ukrepi, pa danes to gotovo ne velja več. Drastični ukrepi za zajezitev zdravstvene krize so morda potrebni, toda morali bi biti bolje načrtovani, predvsem pa bi bil potreben večji demokratičen nadzor nad njimi. Danes pa stvari ne potekajo tako.

Oblast ukrepe večinoma sprejema v rekordnem času, dan po srečanjih obrambnega sveta ali kakšnega drugega posvetovalnega odbora, katerega člani so neznanka, ne da bi se prej resnično posvetovala z različnimi partnerji (socialnimi, gospodarskimi ali političnimi) – tj. jih predhodno obvestila o ukrepih in jim omogočila, da v določenem roku podajo svoje mnenje – in brez kakršnega koli odločanja v nacionalnih parlamentih.

Nekatera temeljna načela, ki so zapisana v Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP) ali Listini o temeljnih pravicah, so tako za nedoločen čas jasno potisnjena na stran. Pravica do svobode zbiranja in združevanja (člen 11 EKČP) je kršena in drastično omejena. Izražanje mnenja, na primer preko kanalov, kot sta kino in gledališče, je prepovedano. Svoboda gibanja je močno omejena: prepoved izhoda po 18 uri (Francija), dovoljenje za izstop iz države (Belgija), in podobno. Svoboda vere (člen 9 EKČP), pravica do izobraževanja in pravica do dela (člena 14 in 15 Listine o temeljnih pravicah) so resno kršene, da pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja sploh ne omenjamo (člen 8 EKČP).

Takšne odločitve, ko so sprejete, se takoj in pogosto samovoljno začnejo uporabljati in preskušati v praksi. Kaj je in kaj ni nujen razlog za prehod meje? In kaj je pomemben razlog? Preverjanje je v rokah policije ali celo letalskih uslužbencev. To pa je seveda izredno sporno.

Z evropskimi organi skoraj ni nobenih posvetovanj. Pariz, na primer, ni obvestil Evropske komisije o ponovni vzpostavitvi nekaterih kontrol na mejah, kot to določa zakonik o schengenskih mejah. Ravno tako belgijski ukrepi, ki so izredno diskriminatorni v odnosu do evropskih delodajalcev, niso povzročili več od tihega godrnjanja evropskih izvršnih organov.

Nacionalni parlamenti, ravno tako kot Evropski parlament, pa so zaradi krize očitno v šoku. Vsi se bojijo, da bodo, če bodo zahtevali spoštovanje pravil, izpadli kot povzročitelji težav v boju proti epidemiji, ki je kot med vojno postala nacionalno vprašanje. Toda kljub vsemu nismo v vojni. Med vsemi ustavnimi možnostmi, ki so na voljo, vlade nikoli niso uporabile tega instrumenta, ki je precej dobro reguliran.

Uporabljena ni bila niti derogacija iz Evropske konvencije o človekovih pravicah, tj. znameniti člen 15, razen v nekaj maloštevilnih državah. Stare demokracije na evropski celini si tega niso upale iz simboličnih razlogov. Kot je dejal Frédéric SUDRE, častni profesor na univerzi Montpellier in eden največjih poznavalcev konvencije, je to šele „prava karantena“.

Državljani trenutno še sprejemajo kršitve načel demokracije in napade na pravno državo, ki niso nič manj škodljivi, če so nevidni. Povzročili bi lahko nepredvidljive in nenadne izbruhe jeze in proteste. Med naslednjimi volitvami bi nas lahko privedli do najbolj skrajnih oblik populizma. Predvsem pa bi lahko pomenili trden argument za nasprotnike evropske enotnosti, tako na celini kot drugod. Obnašanje Rusije do Josepa Borrella, vodje evropske diplomacije, 5. februarja v Moskvi, ni naključje. Čas je, da se zbudimo.

Nicolas Gros-Verheyde

glavni urednik, B2 – bruxelles2.eu