„Preseči moramo Pakt za stabilnost in rast“

EESO info: Kakšno je stališče EESO o predlogu Komisije o novem ekonomskem upravljanju?

Javier Doz: Komisija je predlog pripravila, ker bo januarja 2024 prenehala veljati splošna odstopna klavzula iz Pakta za stabilnost in rast, številne države članice EU pa se po pandemiji soočajo z visokimi primanjkljaji in dolgovi. Morda ga je pripravila tudi na podlagi kritičnega razmisleka o negativnih posledicah toge uporabe določb Pakta za stabilnost in rast pri obvladovanju velike recesije.

V predlogu je ohranjena omejitev primanjkljaja in dolga (3 % oziroma 60 % BDP), načini in roki za doseganje teh ciljev pa so prožnejši in prilagojeni razmeram v posameznih državah članicah.

Poleg tega so pravila poenostavljena, saj je stopnja rasti neto primarnih odhodkov postala ključni kazalnik, kar pomeni, da so iz izračuna izključeni obresti na dolg, nadomestila za brezposelnost in odhodki, ki se financirajo z diskrecijskimi ukrepi ali evropskimi sredstvi. Glavna novost so štiri- do sedemletni fiskalno-strukturni načrti, o katerih se bo vsaka vlada pogajala s Komisijo in ki bodo vključevali tudi strukturne reforme.

Komisija je 26. aprila objavila dva predloga uredb in predlog direktive o spremembi ustreznih ciljev Pakta za stabilnost in rast glede usklajevanja gospodarske politike in proračunskega nadzora, postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem in zahtev za proračunske okvire. Zaradi pritiska nemške vlade so bile uvedene nekatere strožje določbe kot v sporočilu, objavljenem novembra, zlasti obveznost zmanjšanja dolga na letni ravni za 0,5 % BDP za države, katerih primanjkljaj presega 3 % BDP, ali samodejna uporaba postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem za tiste, ki odstopajo od srednjeročnega načrta.

EESO podpira temeljne vidike svežnja, ki ga je predstavila Komisija, tj. uvedbo diferenciranih nacionalno fiskalno-strukturnih načrtov ter elementov prožnosti v Pakt za stabilnost in rast. Meni pa, da bi bilo treba ohraniti pogoje iz prvotnega novembrskega predloga, in poziva k razpravi o tem, da je treba preseči okvir iz leta 1997.

EESO meni tudi, da bi bilo treba med drugim razmisliti o možnosti oblikovanja „stalne fiskalne zmogljivosti“ EU za financiranje vse večjega obsega „skupnih evropskih dobrin“. Poleg tega bi po njegovem mnenju vključevanje nacionalnih parlamentov, lokalnih in regionalnih oblasti, socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe v pripravo fiskalno-strukturnih načrtov okrepilo „nacionalno odgovornost“ za zaveze iz teh načrtov.

EESO meni, da je treba razlikovati naložbe v fiskalno-strukturnih načrtih, zlasti na področju zelenega prehoda in obrambe, okrepiti socialne cilje in cilje na področju zaposlovanja pri naložbah in reformah ter natančno pregledati metodologijo za analizo vzdržnosti dolga ter sodelovanje vlad in neodvisnih nacionalnih fiskalnih agencij pri opredelitvi „tehnične usmeritve“ za zmanjšanje dolga.