Omejitev gibanja je bilo nenavadno obdobje, ki mi je pomagalo, da sem se bolje spoznala. Po eni strani se mi je zdelo, kot da bi se mi uresničile sanje: bila sem doma in imela dovolj časa, da sem počela stvari, ki sem jih vedno želela, a do tega nisem prišla. Po drugi strani sem spoznala, kako pomembni so za ljudi socialni stiki: druženje, komuniciranje, dotik ter možnost videti ljudi v živo in ne na zaslonu. Spoznala sem, kako težko je živeti brez tega.

Takšne izkušnje spreminjajo naš pogled na vrednote in naše razmišljanje, utirajo pa tudi pot novim oblikam skupnega delovanja. Po krizi bomo imeli mogoče več spletnih sestankov, ki so dosti bolj praktični, hkrati pa nam dejansko ne dopuščajo, da bi skupaj ustvarjali nove zamisli in razvijali nove oblike sodelovanja.

Naša družba se je iz krize veliko naučila, prihodnost pa ji bo prinesla še mnogo drugih spoznanj. Zelo težko bi navedla vse, zato jih bom omenila samo nekaj na področju, ki ga najbolj poznam – to so invalidi.

Sedanja kriza je pokazala, kako slabo je stanje v centrih za dolgotrajno oskrbo. Številni invalidi in starejši ljudje so v njih umrli, nekatere države pa teh smrti niti niso vključile v svoje statistične podatke o koronavirusu. Odbor je pred petimi leti pripravil mnenje o dolgotrajni socialni pomoči in deinstitucionalizaciji. Od takrat se je stanje nekoliko spremenilo, vendar je kriza pokazala, kaj vse še moramo storiti.

Zelo veliko govorimo o sistemih podpore za najranljivejše skupine v družbi, kriza pa je pokazala, da so bili invalidi – kljub vsem podpornim ukrepom – med prvimi, ki so izgubili službo.

Kriza je odlična priložnost za odkrivanje najšibkejših členov v naših sistemih podpore. Zdaj je čas, da vložimo vse naše napore v njihovo okrepitev.

Vloga organizacij civilne družbe je v tej krizi zelo pomembna in bo pomembna tudi v prihodnosti, saj so te organizacije najbližje vsem članom družbe. Ljudje iz različnih skupin potrebujejo podporo, ki jim jo lahko v največji meri nudijo prav organizacije civilne družbe.

Te organizacije tudi najbolje vedo, katero pomoč ljudje potrebujejo, zato je izjemno pomembno, da so vključene v postopek odločanja.

Naše izkušnje na področju invalidnosti so pokazale, da so bili sprejeti zelo različni pristopi. Nekatere države so vključile organizacije invalidov v vladne organe odločanja (Italija), nekatere so jim omogočile, da izrazijo svoje mnenje na zelo visoki ravni (Španija), v nekaterih drugih pa so nanje preprosto pozabili (Latvija). To samo kaže, kakšen pomen vlade različnih evropskih držav namenjajo različnim skupinam državljanov.