Svoboda izražanja je pravica, ki jo moramo ceniti in braniti

Vse bolj se zdi, da so družbeni mediji glavno leglo nasilja. Ta fenomen lahko vodi do verbalnega ali fizičnega nasilja proti vsem oblikam avtoritete, naj bo politična, policijska, institucionalna ali zasebna. Zdi se, da lahko na družbenih medijih rečemo kar koli, zagovarjamo kar koli, vseeno, ali je resnica ali laž. Posameznik lahko, na primer, meni, da je njegovo osebno nezadovoljstvo tako legitimno, da lahko celo oklofuta predsednika Francije.

Kaj kot predsednik ad hoc skupine za temeljne pravice in pravno državo glede na takšno stanje menite, kje moramo postaviti mejo pri temeljnih pravicah in osebnih svoboščinah, zlasti svobodi izražanja?

Cristian Pirvulescu: Svoboda izražanja je v naši demokratični družbi ključnega pomena. Je temeljna pravica, brez katere demokracija ni možna. Pri tem je zanimivo, da skoraj cel svet zahteva to pravico zase, tudi tisti, ki jih varstvo demokracije in temeljnih pravic za vse ne zanima preveč.

Hkrati je svoboda izražanja pravica, ki je pogosto napačno razumljena. Mnogi mislijo, da gre za absolutno pravico, in ta argument izkoriščajo za upravičevanje vseh možnih oblik verbalnih napadov. Toda ti lahko včasih vodijo k resničnemu nasilju, ki je nesprejemljivo. To smo lahko videli v zadnjem času, ko je prišlo do več tragičnih dogodkov, zaradi katerih je razprava o urejanju socialnih medijev postala zelo aktualna.

S pravnega vidika so nacionalni organi odgovorni za izvajanje pravic. Lahko omejijo svobodo izražanja, vendar le v izrednih in natančno določenih primerih; v demokratični družbi se lahko na tem področju sprejemajo samo ukrepi, ki so nujni zaradi, na primer, nacionalne varnosti, preprečevanja kriminala ali zaščite zdravja. V pravni državi so sodišča pristojna za reševanje sporov in postavljanje meja. Niti izvršilna oblasti, niti posamezniki ali skupine ne morejo razsojati sami!

Politični voditelji so vedno v skušnjavi, da bi omejili svobodo izražanja in tako ljudem preprečili, da bi postavljali zahteve in izražali nezadovoljstvo. Toda zaradi družbenih medijev običajna cenzura ni več možna. Poleg tega lahko opažamo, da se težišče te problematike s svobode izražanja premika na drugo stran – k pravici do obveščenosti. Danes je zelo težko razlikovati med informacijami, ki temeljijo na dejstvih, in dezinformacijami, ki se širijo v različne namene.

Nekaj je gotovo: zagovorniki pristopa, ki temelji na resnici, na primer raziskovalni novinarji, branitelji človekovih pravic – so na prvi bojni črti. Če nekateri voditelji ali skupine ne cenijo njihovega dela, jih lahko danes v socialnih medijih ali na spletu lažje osramotijo ali jih označijo za sovražnike naroda ali tuje agente, kot pa da jih cenzurirajo. En očiten primer je novinarka Daphne Caruana Galizia, ki je bila, preden je bila umorjena, žrtev več deset neutemeljenih kazenskih postopkov, t. i. strateških tožb za onemogočanje udeležbe javnosti, v javnosti znanih pod kratico SLAPP (Strategic Lawsuits Against Public Participation). Ker je niso mogli utišati, so se odločili, da se je za vedno rešijo! Poplava nasilja proti novinarjem v Evropi še bolj jasno kaže, da je svoboda izražanja pravica, ki jo moramo v teh novih razmerah ceniti in braniti z vsemi močmi.