Stefano Mallia, predsednik skupine delodajalcev v Evropskem ekonomsko-socialnem odboru

Z modrostjo zadnjih dveh desetletij in sedmih valov širitve od začetka evropskega projekta bi bilo verjetno primerno proslaviti obletnico širitve „velikega poka“ leta 2004 z dejstvi in podatki, da bi umirili čustvene razprave pred junijskimi evropskimi volitvami.

Triletna vojna v Ukrajini je v ospredje evropske geopolitične agende postavila vprašanje širitve. Status kandidatke, ki je bil hitro podeljen Ukrajini, Moldaviji, Bosni in Hercegovini ter Gruziji, ter pristopna pogajanja, ki so se končno začela s Severno Makedonijo in Albanijo, so pozitivni preboji politike, ki že več let stagnira.

Da ta novi zagon ne bi usahnil, bi morali jasno določiti poslovni model.

Demokratizacija in pravna država sta seveda nedotakljivi načeli, prav tako pristop širitvenega procesa, ki temelji na dosežkih in ne dovoljuje bližnjic. Vendar pa je treba ljudem spregovoriti tudi o morebitnih gospodarskih koristih in blaginji naslednje generacije Evropejcev.

Če preteklost ponuja kakršne koli indice za prihodnost, lahko z gotovostjo rečemo, da je poslovni model nesporen. Trgovina med starimi in novimi državami članicami se je med formalnim predpristopnim procesom med letoma 1994 in 2004 povečala za skoraj trikrat, med novimi državami članicami pa petkrat. Rast EU-15 se je od začetka pristopnega procesa do leta 2008 v povprečju večala za 4 % letno, pri čemer je pristopni proces prispeval polovico te rasti in med letoma 2002 in 2008 ustvaril 3 milijone novih delovnih mest.

COVID-19 in vojna v Ukrajini sta pokazala, da mora EU, zlasti v okviru zelenega in digitalnega prehoda, ponovno razmisliti o svoji gospodarski odpornosti. Načrt REPowerEU predvideva povečanje evropske proizvodnje energije iz obnovljivih virov. Akt o neto ničelni industriji in akt o kritičnih surovinah pozivata, naj se 40 % zelenih vrednostnih verig in vrednostnih verig surovin preusmeri v EU. Države kandidatke za pristop k EU, zlasti Ukrajina, imajo lahko pomembno vlogo z zagotavljanjem večje gospodarske varnosti.

Kar zadeva naravne vire, ima Ukrajina največje zaloge plina v Evropi, takoj za Norveško. Proizvaja tudi največje količine energije iz vodnih virov v Evropi in bi lahko proizvodnjo še povečala, tudi z drugimi zelenimi viri energije, kot so veter, sončna energija in biomasa. Ukrajina je tudi pomembna izvoznica kovin, ima nahajališča litija in redkih rudnin, ki so ključnega pomena za zeleno in digitalno industrijo.

Obenem je ukrajinska kmetijska industrija ena največjih na svetu. Njena vključitev v enotni trg bi znatno povečala prehransko varnost EU.

Povsem jasne so tudi koristi, ki jih bi imele države Zahodnega Balkana od večje udeležbe na enotnem trgu. BDP Hrvaške se je od pridružitve EU leta 2013 stalno povečeval, kar je zvišalo dohodke njenih državljanov, pri čemer se je BDP na prebivalca v povprečju povečal za 67 % (povečanje s 10 440 EUR leta 2013 na več kot 17 240 EUR).

Pot do članstva v EU bo za do devet novih držav naporna, vendar ni druge možnosti: če želi biti EU svetovna sila, mora biti najprej lokalna sila.