10. novembra smo prejeli spodbudno novico, da sta pogajalski skupini Evropskega parlamenta in Sveta dosegli dogovor o zadnjih podrobnostih naslednjega večletnega finančnega okvira in sklada za okrevanje. Zato sem bila resnično pretresen, ko sem izvedel, da sta dve državi članici, ki se jima je pozneje pridružila še tretja, nenadoma odločili, da bosta vzeli vso Evropo za talca. Poleg tega videokonferenca evropskih voditeljev 19. novembra ni pokazala poti iz slepe ulice.

Sveženj „Next Generation EU“ in večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027 v skupnem obsegu 1,85 bilijona evrov sta nujno potrebna za hitro in učinkovito okrevanje v vseh državah – in za vse državljane. Če dogovor o proračunu in skladu za okrevanje ne bo dosežen v kratkem, nam nedvomno grozi ena od največjih institucionalnih in političnih kriz EU. Ta kriza pa še zdaleč ne bo zgolj politična in institucionalna; poglobila se bo tudi gospodarska in socialna kriza, v kateri smo se že znašli.

Na blokado v Svetu sem se skupaj s cenjenima kolegoma – predsednikom strokovne skupine SOC Aurelom Laurențiujem Plosceanujem in predsednikom skupine EESO za temeljne pravice in pravno državo Cristianom Pîrvulescujem – nemudoma odzval z izjavo za javnost.

Najbolj šokantno je, da vladi dveh držav blokirata sklad za okrevanje, da bi preprečili, da bi bilo izvrševanje proračuna EU vezano na spoštovanje vladavine prava. Človekove pravice in vladavina prava so temeljne sestavine demokratičnih družb. Nasprotovanje tem vrednotam je nesprejemljivo, nenazadnje so zapisane v členu 2 Pogodbe EU. O teh načelih se preprosto ni mogoče pogajati!

Naj zaključim v pozitivnem duhu: EU je v svoji dolgi zgodovini že ničkolikokrat dokazala, da zna doseči dogovor tudi o politično spornih in kompleksnih vprašanjih. Srčno upam, da bomo nazadnje našli pot iz slepe ulice. O drugačnem razpletu na tej točki ne želim razmišljati.

Nekateri politični in gospodarski analitiki so predlagali, da bi sklad za okrevanje uresničili v skladu s postopkom okrepljenega sodelovanja in ga ločili od večletnega finančnega okvira, če dogovor med vsemi državami članicami ne bo mogoč. Pri tem navajajo, da Pogodba zagotavlja to možnost. Sam menim, da bi taka rešitev morala obveljati za zadnjo možnost. Trdno sem prepričan, da si moramo prizadevati za dogovor vseh 27 držav članic, in sicer tak, ki spoštuje načelo vladavine prava.

Nimamo veliko časa, zato pozivam države članice, zlasti tiste, ki dogovor trenutno blokirajo, naj prenehajo prikrajševati evropske državljane za prepotrebna sredstva za okrevanje.