Cilj taksonomije EU je usmeriti naložbe v trajnostnost s preglednim klasifikacijskim sistemom, namenjenim vlagateljem in podjetjem. Uredba EU o taksonomiji in njeni izvedbeni akti se trenutno osredotočajo na podnebne in okoljske cilje, ki jih dopolnjujejo minimalni socialni zaščitni ukrepi. EESO sicer pozdravlja zelene cilje, vendar se zavzema za koncept celovite trajnostnosti, da bi taksonomija vključevala okoljsko in socialno trajnostnost.

Minimalni socialni zaščitni ukrepi so koristni, vendar ne zadostujejo za zagotavljanje socialne trajnostnosti za delavce, potrošnike in skupnosti. Načrtovana socialna taksonomija bo dobila še večji pomen, če bo del splošne politike, usmerjene k socialni trajnostnosti, to pa pomeni državno financiranje socialnega varstva in pomembno vlogo javnih naložb.

EESO poziva Komisijo, naj objavi težko pričakovano poročilo, v katerem bo opisala določbe, ki bi bile potrebne za razširitev področja uporabe taksonomije na „drug[e] trajnostn[e] cilj[e], kot so socialni cilji“, kot je zahtevano v uredbi o taksonomiji. EESO opozarja na obsežno pripravljalno delo, ki ga je opravila platforma za trajnostno financiranje, in priporoča uresničevanje ciljev, ki jih je predlagala, in sicer dostojno delo, primeren življenjski standard ter vključujoče skupnosti, s pristopom na več ravneh. Prihodnja direktiva o poročanju podjetij o trajnostnosti bi poleg tega dopolnila socialno taksonomijo, ki bi omogočila ocenjevanje dejavnosti. EESO priporoča, da se začne z enostavnimi merili in zagotovi preproste in pregledne postopke. Cilj bi morala biti tesna povezanost socialne in zelene taksonomije, kot prvi korak pa bi lahko bili koristni skupni minimalni zaščitni ukrepi.

Vse večje povpraševanje po socialno usmerjenih naložbah bi bilo treba podpreti z zagotovitvijo zanesljive taksonomije, ki bo omogočila večjo prepoznavnost podjetij, ki prispevajo k socialni trajnostnosti. Dobro zasnovana socialna taksonomija bi pomembno prispevala k odpravljanju problematičnih primerov, ko določena organizacija zavaja s trditvami o družbeni odgovornosti v zvezi s svojimi proizvodi ali storitvami. Biti bi morala zlati standard in odražati višjo raven ambicij, kot jo zagotavlja zakonodaja. Zlasti bi se morala nanašati na evropski steber socialnih pravic in cilje trajnostnega razvoja, kot je cilj 8 o dostojnem delu. Socialni partnerji in organizacije civilne družbe bi morali biti v celoti vključeni v oblikovanje taksonomije, zanje pa bi bilo treba zagotoviti tudi pritožbene mehanizme. Podobno kot pri zeleni taksonomiji bo opredelitev, kaj bi moralo biti vključeno v socialno taksonomijo, polemična. Ravno to pa je tudi razlog, zakaj bi postopek opredelitve moral biti predmet demokratičnega odločanja. Uspešnost taksonomije je povezana z njeno verodostojnostjo, dejavnosti, ki jih vključuje, pa morajo ustrezati splošno priznani opredelitvi trajnostnosti.