Na oktobrskem plenarnem zasedanju EESO je potekala razprava o industrijski politiki, v središču katere je bilo vprašanje, kako najbolje zagotoviti strateško avtonomijo evropske industrije.

Plenarna skupščina EESO je na zasedanju 21. oktobra z Padmashree GEHL SAMPATH, sodelavko centra Berkman Klein na Univerzi Harvard, razpravljala o tem, kako nova industrijska strategija lahko podpre dvojni prehod na zeleno in digitalno gospodarstvo, prispeva k okrevanju Evrope ter poveča njeno strateško avtonomnost in odpornost.

Kot vodilna strokovnjakinja na področju tehnologije, razvoja in mednarodne politične ekonomije se je Padmashree Gehl Sampath zavzela za novo vrsto javne intervencije, ki se ne osredotoča le na odpravo nedelovanja trga temveč skrbi tudi za to, da tehnološke spremembe prinašajo koristi za družbo.

„Čas je za ponoven, drzen in nekonvencionalen razmislek o industrijski politiki,“ je dejala. „Ne smemo ponavljati tega, kar v preteklosti ni delovalo.“

Prvi korak pri oblikovanju te nove industrijske politike bi moralo biti priznanje, da se upad podjetništva, inovacij in konkurenčnosti v naprednih gospodarstvih nenehno krepi z novimi tehnološkimi paradigmami in trendi v številnih sektorjih in procesih. Negotovost v svetu po pandemiji COVID-19 ne izhaja le iz pandemije.  Je tudi odraz številnih posledic podatkovno vodenih omrežij, nepravične porazdelitve koristi digitalizacije v zadnjih 15 letih, pritiska podnebnih sprememb in energetskega prehoda na države ter upočasnitve – ter celo občasnega zloma – svetovnih trgovinskih in dobavnih verig, ki so se skrbno gradile od začetka globalizacije v 80-ih letih.

Drugi korak bi bil zasnova nove strategije, ki temelji na treh drznih izhodiščih:

1) Treba je priznati vse večjo medsebojno povezanost treh velikih trendov v prihodnosti – zdravstveno varstvo/pripravljenost na pandemijo, energetski prehod/podnebni ukrepi in podatkovno gospodarstvo – ter jo izkoristiti. Ne potrebujemo industrijske politike, ki bi te velike trende obravnavala hkrati na različnih poteh. Potrebujemo industrijsko politiko, ki obravnava te transformacije v krožnem modelu sprememb.

2) V tehnološkem sektorju je treba z osredotočanjem na ohranjanje trga in tržno uspešnost poskrbeti za dinamiko. To je še pomembneje kot vstop na trg v vseh teh ključnih sektorjih, zlasti v farmacevtskem sektorju in sektorju cepiv, kjer je trenutno zaznati močne oligopolne težnje.
 
3) V industrijski politiki je potreben resnično sektorski pristop, ki ni omejen zgolj na splošne cilje, kot je politika konkurence. Čeprav so vsi ti sektorji visokotehnološki, z intenzivnimi raziskavami in razvojem ter odvisni od inovacij in nagrad, se med seboj povsem razlikujejo.

Ga. GEHL SAMPATH je na primer vprašala, ali EU – če naj bi v Evropi spodbujali trg zdravstvenega varstva na podlagi obstoječih prednosti – lahko podpre javno-zasebno partnerstvo za ekosistem zdravstvene industrije po vzoru partnerstva „Operation Warp Speed“, ki je bilo vzpostavljeno v ZDA takoj po krizi zaradi COVID-19. Evropa bi morala biti sposobna povečati prednosti svojih obstoječih podjetij na področju biotehologije s programi javnih naložb, ki olajšujejo razvoj proizvodov.

Industrijska strategija je bila v zadnjem času pomembna tema dejavnosti EESO. Pripravlja se vrsta spletnih seminarjev, na katerih se bodo preučevale šibke točke današnje industrije. Zadnji v vrsti teh dogodkov bo velika konferenca Pot v našo industrijsko prihodnost marca 2022, na kateri bo EESO o svojih dognanjih razpravljal s francoskim predsedstvom EU in Evropsko komisijo. (dm)