EESO je predlagal, da se izdelki, ki jih ni mogoče popraviti, ne bi smeli tržiti v Evropi, saj zgolj dolžnost proizvajalcev, da potrošnike obvestijo, če proizvoda ni mogoče popraviti, ne zadostuje.

Po mnenju EESO je nova pravica do popravila v EU sicer velik korak, vendar le na papirju. Potrošnik, ki bo želel popraviti pokvarjen pametni telefon ali aparat namesto, da bi kupil novega, se bo morda soočil z več praktičnimi ovirami, zaradi katerih bo popravilo prezapleteno ali predrago, če že ne povsem nemogoče. EU bi morala iti dlje in pozvati države članice, naj prepovejo vsakršno prakso namerne nepopravljivosti izdelkov.

Poročevalec za mnenje EESO Thierry Libaert meni, „da pravica do popravila ne obstaja, če so izdelki zasnovani tako, da jih ni mogoče popraviti“.

EESO v svojem mnenju o predlagani direktivi predlaga vrsto praktičnih ukrepov za njeno okrepitev, da bo možnost popravila ostala izvedljiva in cenovno dostopna tudi po izteku garancijskega obdobja, in to tudi s poslovnega vidika. Med temi predlogi so:

  • nudenje spodbud pri odločitvah za popravilo – tudi preprostih, kot je možnost podaljšanja garancijskega obdobja, če se izdelek v tem času popravi;
  • dopuščanje inovativnih rešitev, kot sta tridimenzionalno tiskanje za izdelavo rezervnih delov ali prenovitev, da bi dali izdelkom novo življenje, ali razvoj trga z rabljenimi rezervnimi deli;
  • uvedba programov usposabljanja in preusposabljanja, da bi popravljavci imeli znanja in spretnosti, ki jih potrebujejo za delo, ki je v preteklosti temeljilo na mehaniki, sedaj pa je vse pogosteje odvisno od povezanih naprav. Na splošno se je treba spoprijeti s pomanjkanjem popravljavcev v Evropi.

Sektor popravil v Evropi ustvarja dragocena in kakovostna delovna mesta, ki jih je težko preseliti. Ustvari namreč 404 delovnih mest na 10.000 ton popravljenih izdelkov, kar je 50-krat več, kot če bi te izdelke odstranili kot odpadke, kar sicer je v zadnjih letih postalo prevladujoč trend. 65 % potrošnikov pokvarjene izdelke zavrže, kar pomeni 7,5 milijona ton odpadkov na leto.

Zeleno zavajanje: prepoved trditev, ki temeljijo na nadomestilih za izpust ogljika

Kot to velja za direktivo o pravici do popravila, je cilj direktive o zelenih trditvah opolnomočiti Evropejce, da bi kupovali trajnostne izdelke. Potrošniki so to vse bolj pripravljeni storiti, vendar zelo malo zaupajo trditvam proizvajalcev o okoljski učinkovitosti njihovih proizvodov in storitev, prav tako pa so zbegani zaradi množice zelenih oznak na trgu.

Nova direktiva bi morala zagotoviti verodostojnost in zanesljivost okoljskih oznak in trditev, vendar ima svoje pomanjkljivosti. EESO meni, da bi bilo treba prepovedati trditve, ki temeljijo na nadomestilih. Že več organov za varstvo potrošnikov in sodišč je namreč ugotovilo, da so trditve, kot sta „podnebno nevtralno“ in „uporaba plastike izravnana“, ki temeljijo na izravnavi emisij z vlaganjem v projekte podnebnih rešitev (kot je sajenje dreves), znanstveno netočne in zavajajoče za potrošnike.

Odbor poudarja tudi potrebo po dosledni zakonodaji. Kot je dejal poročevalec EESO Angelo Pagliara, „obstaja nevarnost, da bi to, kar je nekje prepovedno, bilo drugje dovoljeno“. Dodal je še: „Direktiva o zelenih trditvah bi morala biti model za minimalno raven zaščite pred zelenim zavajanjem. Njene zahteve bi se morale odražati v sektorski zakonodaji, da od njih ne bi bilo mogoče odstopati, najti vrzeli ali oslabiti varstva potrošnikov.“

Preberite mnenje EESO o svežnju o pravici do popravila
Preberite mnenje EESO o direktivi o zelenih trditvah