EESO info: Nam lahko opišete incident, ki je privedel do vaše aretacije in zaporne kazni?
Boško Savković: Po dveh strelskih napadih, v katerih je bilo ubitih 18 ljudi, od tega polovica otrok, je bil 4. junija 2023 v Beogradu organiziran množičen protest. Mnogi so prepričani, da je šlo za politični protest. Ravno nasprotno, to je bil miroljuben protest, eden od največjih v državi. Udeleženci so pozivali k zamenjavi notranjega ministra in članov regulatornega organa za elektronske medije.
Jaz sem nosil transparent z napisom „PINK STINK“ (PINK je največja provladna medijska skupina v Srbiji) na eni strani, na drugi pa „Jastrebi in hijene hodijo skupaj za varno Srbijo“. Ta napis se je nanašal na moto „jastrebi in hijene za varnost“, ki ga člani vlade pogosto uporabljajo v parlamentu. Nekdo je prišel in na transparent obesil lutko, ki je bila videti kot obešen gospod Vučić. Lutka je bila kmalu odstranjena, vendar so fotografije že množično krožile v družbenih medijih.
Čeprav me na fotografijah ni bilo, sem bil obtožen tega dejanja in poskusa spodkopavanja ustavnega reda v Srbiji, za kar je zagrožena kazen okoli 30 let. Obiskali so me štirje policisti, da bi me prijeli. „Zakaj štirje?“ sem vprašal. „Dva za vas in dva za lutko,“ so odvrnili. Vendar niso našli niti transparenta, ki je ostal v prijateljevem avtu, niti lutke.
Zaradi vašega pridržanja se je mobiliziralo veliko število ljudi v Srbiji in Bruslju. Ker ste sopredsednik skupnega posvetovalnega odbora EU-Srbija v EESO, je Odbor objavil tvit, v katerem je zahteval vašo takojšnjo izpustitev. Tvit je zabeležil 27 tisoč ogledov. Kaj vam to pove?
Bil sem v zaporu in nisem vedel, kaj se dogaja. Vem le, da je moja žena poklicala podpredsednika EESO, gospoda Plosceanuja, EESO pa se je nemudoma odzval. Prav tako so se odzvali tudi mediji, civilna družba in nevladne organizacije v moji državi. Ljudje v Srbiji me poznajo, vsi so se odzvali in organizirali proteste pred pravosodno palačo. Vendar tedaj o vsem tem nisem vedel ničesar. Ko so me obsodili na 30 dni zapora, sem začel razmišljati o vsem, kar se mi lahko zgodi, in da bom morda v zaporu preživel več let. V takih trenutkih ne moreš jasno razmišljati, čeprav sem kot odvetnik poskušal ohraniti trezno glavo.
Mislim, da so zaradi pritiska institucij EU, nevladnih organizacij in ljudi razumeli, da nisem kriv. Zato je prišlo do pogovorov s srbskimi oblastmi. Rezultat je bil sporazum s tožilstvom, v skladu s katerim sem bil v zameno za splošno priznanje krivde obsojen na pogojno kazen šestih mesecev.
Nisem Che Guevara, sem le državljan, ki protestira na ulici in poziva k varni državi. To je vse. Sem pisatelj, novinar in filmski ustvarjalec. Vendar pa so razmere takšne, da člani vlade verbalno napadajo igralce, medije, novinarje in državljane. Ljudje so na ulicah, ker ne želijo več poslušati tega sovražnega govora v parlamentu.
Ali menite, da bi ta dogodek lahko imel posledice za srbsko družbo?
To je mogoče. Vendar potrebujemo svobodne in neodvisne medije. V Beogradu je le nekaj neodvisnih medijskih hiš. Zunaj prestolnice, v manjših mestih in krajih, ljudje ne vedo, kaj se dogaja. To je informacijska vojna in bitka proti dezinformacijam vlade, ki predstavlja povsem izkrivljeno podobo protestov in zahtev ljudi.
Ali mislite, da vas bo ta dogodek trajno zaznamoval?
Želim pozabiti na ta incident, ker zapor ni mesto za dostojne ljudi. Nočem se bati, ker ti lahko en trenutek strahu vzame deset trenutkov tvojega življenja. Toda strah je instinkt, ki ga imamo vsi. Nisem revolucionar, sem samo človek, ki želi imeti pravico do izražanja. Ali zahtevam preveč? Tu gre le za nekaj temeljnih vrednot Evropske unije: nepristransko pravosodje, svobodna izražanja in pravica do lastnega mišljenja.
Kakšno podporo pričakujete od Odbora in EU?
Dovolj je že to, da se preprosto spremljajo razmere v Srbiji in vsakodnevno dogajanje. Pomembno je tudi, da institucije EU spremljajo medije in novice iz Srbije. Podpora na kateri koli ravni je za nas zelo dobrodošla. Zdaj sta na primer v zaporu dva novinarja, zato bi bila dobrodošla politična in diplomatska sporočila naši vladi. Moja vizija je Evropa, evropska pot za Srbijo.
Nam lahko poveste kaj več o položaju medijev v Srbiji?
V Srbiji imamo nekaj neodvisnih medijev, vendar ti ne zadostujejo in niso prisotni povsod po državi. Menim tudi, da nimamo dovolj medijev, ki promovirajo EU, zato zamisel o Evropi v Srbiji ni priljubljena. Grški filozof Arhimed je nekoč dejal: „Dajte mi oporno točko in premaknil bom svet!“. Jaz pravim: „Dajte mi medije za dva meseca in spremenil bom državo.“ Ni dvoma, da bi Srbija s svobodnimi mediji doživela spremembe. Zdaj imamo v Srbiji nekaj skupin, ki se zavzemajo za zaščito novinarjev. Vendar novinarjev ni treba ščititi, kot da bi bili ogrožena vrsta.
Kaj pa nova generacija novinarjev?
Ti zelo strastno in predano opravljajo svoje delo. Verjamejo, da so nepristranske informacije in nestrankarske novice dobre za državo in družbo. Vem, da zavračajo ponudbe za dobro plačano delo televizijskih postaj, kjer bi morali zgolj slediti uredniški politiki. Vendar nekaterih stvari, kot je dostojanstvo, ni mogoče kupiti z denarjem. Ta mlada generacija ima dostojanstvo. Prizadevajo si ustvariti poklicno pot tako, da ko se zjutraj zbudijo, se lahko brez sramu pogledajo v ogledalo.
Kako vidite prihodnost Srbije?
Prihodnost Srbije je v EU. Moja hči je stara 23 let. Prepričan sem, da bo nekega dne živela v Evropski uniji, vendar zase tega ne morem trditi. Ne vem, kako dolgo bo Srbija potrebovala, da izpolni merila EU ali če bo EU določila nova merila za Srbijo. Vendar sem prepričan, da ima Srbija samo eno pot.
Pred 20 leti sem bil v Solunu na konferenci, na kateri so udeleženci dejali, da potrebujejo Srbijo v EU, ker je Srbija edina dežela, ki lahko Zahodni Balkan poveže z EU. To drži, ker je mogoče v Srbijo pripotovati z ladjo, vlakom ali letalom, zdaj pa obstaja tudi povezava prek Bolgarije in Romunije. Tako je usoda Zahodnega Balkana tesno povezana z usodo Srbije. Nekako nobena druga država Zahodnega Balkana sama ne more biti del EU.
