EESO meni, da so razmere v Belorusiji evropsko vprašanje, ki mu je treba namenjati ustrezno pozornost. EU in države članice bi lahko pomagale pri razširjanju neodvisnih novic iz Belorusije po vsej Evropi, tako da bi jih dale na voljo v drugih jezikih. 

Od predsedniških volitev avgusta 2020 v Belorusiji, ki so jih opozicija in zahodne demokracije označile za prirejene, je avtoritarni režim Aleksandra Lukašenka sprejel brutalne ukrepe za zadušitev protestnega gibanja brez primere in začel množični napad na civilno družbo in medije. Organi kazenskega pregona so aretirali več kot 35 000 ljudi, na tisoče ljudi pa so pretepli, pri čemer je bilo več protestnikov ubitih. 

V vsem tem času so novinarji, blogerji in pisatelji poročali o protestih, dokumentirali policijsko nasilje, zagotavljali verodostojne informacije, v mestu iskali internetno povezavo, da bi naložili posnetke, in se skušali izogniti aretaciji. Prav zaradi njih je bil ves svet obveščen o doslej najhujši krizi na področju človekovih pravic v Belorusiji. Pomembno je, da se prizna to neverjetno delo beloruskih novinarjev, ki so si neizmerno prizadevali za poročanje ter pri tem pogosto tvegali svoje življenje in včasih ogrozili svojo družino, da bi sporočili resnico. Pokloniti se je treba tudi vsem pogumnim in miroljubnim protestnikom, ki so na izredno ustvarjalne načine izražali svoja stališča.

EESO poudarja, da so razmere v Belorusiji evropsko vprašanje, ki mu je treba namenjati ustrezno pozornost. EU in države članice bi lahko pomagale pri obveščanju širše javnosti o novicah iz Belorusije, tako da bi se povezale z različnimi neodvisnimi tiskovnimi agencijami iz Belorusije in njihove vsebine dale na voljo v drugih jezikih. 

EESO je v nedavnem informativnem poročilu predstavil ključne ukrepe, ki bi jih lahko sprejele EU in države članice za podporo neodvisnim medijem v Belorusiji in morda tudi v drugih državah. Tako bi lahko

• na svetovni ravni postavile zgled podpore svobodi medijev v krizi, tako da beloruskim novinarjem, ki iščejo zatočišče pred represijo, zagotovijo pomoč ter ponudijo nujno zatočišče in zanje odpravijo vizume;
• ustanovile evropski sklad in nacionalne sklade za podporo svobodnim beloruskim medijem in novinarjem. Ta model bi se lahko razširil na druge države, kjer vlada diktatura. V tem okviru bi morali predvideti tudi nujno pomoč za zatirane in izseljene novinarje, ki potrebujejo pravno, finančno in psihološko podporo;
• pripravile strategijo za usmerjanje podpore na način, ki bi novinarjem pomagal trajno opravljati delo; 
• poiskale načine za vključitev neodvisnih beloruskih novinarjev v nacionalne medije držav članic EU ali jim ponudile možnosti za štipendijo;
• povečale podporo in zagotovile prožnosti z zmanjšanjem birokracije pri pridobivanju finančne podpore EU;
• poiskale alternativne načine zagotavljanja interneta iz EU v primeru, da državni ponudnik onemogoči dostop; 
• podpirale inovacije pri prenosu informacij; 
• zaustavile dobavo naprav ali programske opreme, ki se lahko uporablja za cenzuro interneta in spletnih mest v Belorusiji, ter uvedle sankcije proti nacionalnemu telekomunikacijskemu podjetju Beltelecom, ki ima monopol nad upravljanjem mednarodnega internetnega prometa in je bilo odgovorno za izklope interneta v državi;
• si prizadevale za boj proti nadzoru interneta in zagotovitev instrumentov beloruskim novinarjem za izogibanje cenzuri in povečanje njihove digitalne pismenosti. 

EESO meni, da bi morala EU na seznam sankcij nujno dodati vse sodnike, tožilce in policijsko osebje, ki sodelujejo pri pregonu novinarjev in aktivistov.

Tatjana Babrauskienė, članica EESC