EESO pozdravlja novi akcijski načrt o nedonosnih posojilih, vendar meni, da v njem ni novih predlogov, ki bi ustrezali obdobju pandemije COVID-19. Tako se mora Evropa z izrednimi razmerami spoprijeti s pravili, napisanimi za običajne čase.
V mnenju, sprejetem na plenarnem zasedanju 25. marca, je EESO analiziral strategijo za reševanje vprašanja nedonosnih posojil. Evropska komisija je izrazila glavne skrbi glede specifičnih gospodarskih sektorjev, kot so banke, kupci kreditov in skrbniki kreditov. EESO pa je poudaril stališče širše evropske družbe.
„EESO zelo skrbi stabilnost bančnega sektorja“, je dejal poročevalec Kęstutis Kupšys. „Vendar pa nas skrbi tudi za podjetja, ki so zadolžena in ne morejo več plačevati svojih dolgov, ter za podjetja, ki so sposobna preživeti in bodo morda potrebovala dodaten denar od bank. V mislih imamo tudi ranljive državljane, ki so zadolženi in bodo kmalu postali žrtve „mrhovinarskih skladov“. In končno imamo v mislih tudi vse davkoplačevalce: kadar, ali bolje, če se javna sredstva namenjajo za nakup portfeljev nedonosnih posojil, se prav ta uporabljajo za reševanje bank pred slabimi terjatvami.
EESO najprej in predvsem priporoča obravnavanje temeljnih vzrokov za nedonosna posojila, da se prepreči njihovo kopičenje v prihodnosti. Najboljši način za to je nenehno izboljševanje konkurenčnosti ter osredotočanje na neprekinjeno poslovanje in gospodarsko okrevanje, ob sočasnem oblikovanju trdnih sistemov socialne varnosti, boju proti revščini, prezadolženosti in brezposelnosti, zagotavljanju ustreznih plač ter izvajanju proticikličnih ukrepov ekonomske politike v kriznih časih.
Zaradi učinka koronavirusa na gospodarstvo EU se pričakuje povečanje obsega nedonosnih posojil po vsej EU. EESO poziva, naj ukrepe pomoči kreditnim institucijam spremljajo vladni ukrepi pomoči posojilojemalcem, ki so se v težavah znašli zgolj zaradi pandemije, da bi ublažili negativne posledice.
Medtem ko Evropska komisija predlaga nadaljnji razvoj sekundarnih trgov za prizadeto premoženje, EESO meni, da preveč poudarja potrebo po vseevropskem čezmejnem trgu za nedonosna posojila. Bilo bi nevarno izterjevalcem dolgov dati dovoljenje za poslovanje po celotni EU brez ustreznega nadzora tako domače države kot države gostiteljice. Tak ukrep bi bil upravičen le, če bi bil uravnotežen z vrsto ukrepov za zaščito posojilojemalcev v težavah, torej s standardom varstva potrošnikov na ravni EU za izterjevalce dolgov.
Poleg tega je zelo vprašljivo, ali čezmejne dejavnosti kupcev kreditov omogočajo oprijemljive gospodarske koristi za gospodarski sistem na splošno in ne le za banke, kupce in skrbnike kreditov.
Glede prodaje nedonosnih posojil družbam za upravljanje premoženja (ki jim pogovorno rečemo „slabe banke“) EESO meni, da mora to ostati izjema. Prednost naj se daje dvostranskim sporazumom o prestrukturiranju med kreditno institucijo in posojilojemalcem, pri čemer naj se reševanje osredotoča na neprekinjeno poslovanje in gospodarsko okrevanje.
Kęstutis Kupšys meni, da Evropska komisija v svojem dokumentu ozko in tehnokratsko obravnava vprašanje, ki vpliva na mnoge dele družbe „na terenu“. „Naše glavno sporočilo je, da vprašanje nedonosnih posojil ne bi smelo biti povezano z vprašanji ohranjanja finančne stabilnosti,“ je dejal. „V celoti gledano menimo, da je ustrezen način za reševanje problema nedonosnih posojil v bankah, ne le z dajanjem posojil na trg, kadar so oslabljena. Dolgovi ne smejo postati tržno blago!“ (na)