Odkar sem se pred 40 leti, 28. marca 1981, rodila, še nikoli v mojem življenju beseda „bistvena“ ni bila tako pogosto povezana z besedo „kultura“ kot v tem obdobju zdravstvene in posledično gospodarske krize. Jasno je, da se bo po njej mnogo naših vrednot spremenilo. Na vseh področjih naše družbe si bomo morali zastaviti nova temeljna vprašanja.
Beseda„ bistvena“ se je pojavila zato, ker smo bili kulturniki sprva uvrščeni med „nebistvene“. In ker smo bili opredeljeni kot nebistveni, je vzniknilo neustavljivo gibanje, ki neusmiljeno napreduje v smeri vse močnejšega in vse širšega ozaveščanja.
In tako se je, proti vsem pričakovanjem, svet umetnosti in kulture, ki je bil potisnjen v senco in v kot, znašel pod neko čudno lučjo, z grenkim priokusom.
Sem ženska kulture. Z njo se hranim in jo ustvarjam. Sem igralka, pevka, režiserka, avtorica, profesorica igre in francoščine, urednica belgijske frankofonske dramatike, programski vodja festivala, razvijam svojstvene okuse za likovno umetnost, scenografijo ter gibalno in plesno umetnost. Obenem pa mi ni težko zavihati rokavov in se lotiti težkih del, niti včasih opravljati kakšna „občasna dela“. Dela, ki jih skupinski pogled naših družb pogosto razvrednoti. Ne bojim se delati. Delo me je oblikovalo. Je največja vrednota, ki mi jo prenesli starši. Kultura pa je moj tretji starš. Kultura je dokončala mojo izgradnjo ali pa je bila njen cement, prispevala je k globokim pretresom: evolucijam, notranjim revolucijam in pretresom. Kultura mi je odprla duha, predvsem pa mi je odprla srce. Najlepša potovanja v mojem življenju so bile svetle minute violončela, potopljene v čustva, Shakespeare, ki pleše v meglici pozornih duš, neskončne slike z neizmerno globino na zidu ali v muzeju. In kaj naj rečem o vsem tem čudovitem svetu, ki je gledališče? Ne da se ga omejiti le na prizor na odru ali besedilo, je zapletena množina, ki sega od lutk do improvizacije, preko umetnosti govora in telesnih gibov. V gledališču je toliko poddisciplin in podvrst kot v medicini.
Seveda smo že eno leto ustavljeni. Bolečina našega poklica je v nebo vpijoča. Najprej psihična bolečina, nato pa tudi ekonomska stiska, ko ljudje v uprizoritvenih dejavnosti ne morejo delati in so se znašli v globoki finančni krizi. Uprizoritvene umetnosti so premalo znane, a njihov spekter je širok. Avtorji, režiserji, igralci, kostumografi, dramaturgi, oblikovalci luči in zvoka, scenski delavci, scenografi, oblikovalci mask, asistenti, vsi zaposleni v predpripravah in post-produkciji, kar zajema objave, komuniciranje, promocijo, sprejem publike, rezervacije, težko je vse našteti.
Upoštevati je treba tudi, kar je morda še bolj pomembno, kako trpi naša publika, obiskovalci. Publika je zdaj omejena na Netflix ali knjige, prehitro izbira podobe, to lahko in enkratno plat kulture. Izbira, ki jo včasih imela publika, je zdaj omejena na izbiro med izolacijo, ni več delitve in odpiranja, ni več trenutkov sanjskega smeha in daljnih potovanj med mirnim sedenjem na rdečem žametnem fotelju.
In kaj reči o trpljenju, ko se več ne učimo? Kajti kultura je naš najboljši življenjski učitelj!
Predvsem pa je beseda „bistvena“ zdaj zaznamovana in povezana z našimi poklici v kulturi, zaradi te prvotne oznake „nebistvena“, ki so nam jo neupravičeno dali naši voditelji. Daleč od tega, da bi se danes upirala, saj gojim to noro upanje (in vsako upanje je tako), neomajno upanje glede prihodnosti: da bo dokončno, da, dokončno, vsak človek v bližnji prihodnosti dojel, da ko izrekamo besedo „kultura“, izrekamo zlasti in predvsem besedo „bistvena“.
Hoteli so nas zakopati, pa smo vzniknili in povzročili, da kultura klije kot ni še nikoli prej ... Prihodnost nam bo to potrdila, v to trdno verjamem, v to sem prepričana. Po tej krizi ne bo nič, kar se nanaša na kulturo, nikoli več razvrednoteno.
Aurélie Vauthrin-Ledent
Pokaži manj