Z začetkom novega leta je predsedovanje Svetu Evropske unije prevzela Francija. V središču tega že od vsega začetka zelo ambicioznega predsedovanja so prizadevanja za preučitev novega modela rasti za Evropsko unijo. To je v dobi korenitih sprememb nujno.

Glavni elementi rasti – izobraževanje ter znanja in spretnosti, podjetništvo in finance – in dobro delujoča država s trdnimi institucijami bodo vselej nujno potrebni. Vendar pa bodo za prepričljivo in trajno rast potrebne spremembe na treh področjih.

Za doseganje dobrih rezultatov je potrebno politično sodelovanje, ne tekmovanje. Veljavna nacionalna in mednarodna pravila večinoma temeljijo na konceptih konkurenčnosti in enakih konkurenčnih pogojev. Vendar je zaradi pojava svetovnih tehnoloških velikanov in vstopa Kitajske na svetovne trge zelo težko nadzorovati in ohranjati pogoje, ki zagotavljajo pošteno konkurenco za vse. Koncept enakih konkurenčnih pogojev predpostavlja, da smo vsi enaki. Čeprav bi si tega želeli, pa temu ni tako. V prizadevanjih za enake konkurenčne pogoje je to dejstvo enostavno prezrto. Po drugi strani pa gre pri sodelovanju in usklajevanju za dosego rezultatov, ki so sprejemljivi za vse. V procesu odločanja je treba bolj upoštevati ta pristop.

Tako lahko EU na primer doseže veliko več, če notranje usklajuje svoje ukrepe in navzven deluje enotno. Odločen, hiter in jasen odziv EU med pandemijo (zlasti v primerjavi s tistim med finančno krizo) je pokazal, kako učinkovito je lahko sodelovanje pri doseganju dobrih rezultatov.

Ekologizacija, ne navidezno okoljevarstvo. EU je opredelila podnebne cilje, ki so nedvomno in upravičeno izjemno ambiciozni.  Vendar pa mora prebroditi izjemne težave, vključno glede lastne iskrenosti, ko gre za prehod od besed k dejanjem. Nedavno predstavljena taksonomija za zelene naložbe je primer zelo pomembnega instrumenta, ki pa ga je mogoče izpodbijati. Podobno je Evropska centralna banka, ki je pomemben akter na tem področju, med svoje glavne cilje upravičeno umestila okolju prijaznejšo monetarno politiko. Vendar pa nima potrebnih instrumentov, da bi to dosegla, in si nikakor ne more privoščiti, da bi prevzela stroške neuspeha pri uresničevanju podnebnih ciljev, ne da bi pri tem ogrozila druge finančne cilje. Poleg tega je EU sicer uspešna pri ekologizaciji svoje proizvodnje, medtem ko pri ekologizaciji porabe precej zaostaja. Zelo verjetna obdavčitev uvoza, ki onesnažuje okolje, je dober poskus v tej smeri, vendar bo treba zagotoviti, da ne bo preprečila dostopa revnejših držav do trga EU. Gre za zelo občutljivo ravnovesje, ki ga bo morala ohranjati EU, saj so spodbude za navidezno ekologizacijo zelo očitne.

Čas je za zavezništva neenako mislečih. Prepogosto slišimo, da je treba za reševanje svetovnih problemov oblikovati strateška zavezništva enako mislečih. Da se mora Evropa v želji po napredku pogovarjati s tistimi, ki razmišljajo in govorijo enako, kar je nekako razumljivo. S tem naj bi pridobila na teži in pogajalski moči pri soočanju z neenako mislečimi. Pri reševanju svetovnih problemov pa morajo parcialna strateška zavezništva, ki dosežejo dogovor, nato o tem seznaniti „drugo stran“, ki ne sodeluje v zavezništvu in ne želi izbirati med „vzemi ali pusti“. Ko gre za svetovne javne dobrine, kot je podnebje, morajo vsi sodelovati v pogajanjih in prispevati sorazmerno s svojimi zmogljivostmi. Če želimo doseči trajnostni napredek, je izjemno pomembno, da sodelujemo z neenako mislečimi sogovorniki.

Pri reševanju svetovnih in notranjih problemov je treba nekoliko spremeniti pristop. Ne moremo si več privoščiti „popolne konkurence“, dobrih namenov ali celo dialoga le z enako mislečimi. Upajmo, da bomo v letu 2022 naredili ta dodaten korak.

Maria Demertzis, namestnica direktorja inštituta Bruegel