Sébastien Maillard: Ali ste rekli „pripadnost“?

„Pripadnost“ je zadnja od treh ključnih besed, ki jih je napovedalo francosko predsedstvo Sveta EU, vendar tista, ki zbuja največ začudenja. Za kaj gre? Gre za tisti nedoločljiv občutek, zaradi katerega se imate za Evropejca, za zavedanje, da ste s te celine, da ji torej pripadate. Tega ni mogoče ne ukazati ne kupiti. Območja v Franciji, ki so prejela veliko subvencij „iz Bruslja“, niso nujno najbolj navdušena nad Evropo. Vendar je treba ta občutek, pri katerem gre tako za posameznika kot za skupnost, spodbuditi, negovati in mu omogočiti, da dozori.

Kako? Evropsko pripadnost je mogoče razumeti na tri načine. Najbolj očiten, vendar pogosto pozabljen del pomena pripadnosti se – če si upamo povedati – nanaša na civilizacijo. Če ste to poletje lahko potovali, ste to morda občutili. Na ulicah Rima, Prage, Lizbone in Aten, na mestnih trgih, v stolnicah, pred kavarnami ali opero: občutek domačnosti, ki presega raznolikost slogov in jezikov. Te sledi kolektivnega spomina presegajo svoj nacionalni okvir in se pridružujejo našemu. Brez kakšne izravnave, združevanja ali standardizacije. Brez kakšnega zmanjševanja nacionalne oziroma regionalne navezanosti, ki se razvijata po svoje. Biti Evropejec preprosto pomeni, da se v teh mestih ne počutiš kot izgnanec – vsekakor manj kot na drugih celinah. Zato bi morala biti evropska razsežnost del šolskih programov.

Pripadnost pa je tudi vprašanje državljanstva: da se resnično imaš za evropskega državljana, in to ne samo v času evropskih volitev. Gre za to, da zmoremo priznati demokratično legitimnost evropske direktive, ki je bila sprejeta z glasovanjem, in je ne dojemamo kot „diktat, ki ga vsiljuje Bruselj“; da evro uporabljamo kot svojo valuto in ne kot valuto, ki prihaja od drugod. Širše gledano gre za občutek, da pripadamo Evropski uniji in ne le njeni državi članici. V praksi ta oblika pripadnosti temelji predvsem na tem, kako nas mediji obveščajo o evropskih zadevah. Ali imajo evropski komisarji, poslanci Evropskega parlamenta – in člani EESO – svoje mesto v našem političnem življenju ali jih v njem ni mogoče zaslediti?

Tretji način pripadnosti Evropi pa je občutek, da je tvoja usoda povezana z usodo tvojih sosedov, da imamo isto vizijo prihodnosti in iste ideale. Tu se v celoti odraža pomen izraza „ustvarjati Evropo“. Iz leta v leto gradimo Evropo tako, da ji pripisujemo velik namen: najprej je šlo za utrjevanje miru in enotnosti, danes se želimo uveljaviti v odnosu do ostalega sveta, boriti proti segrevanju podnebja ter ohranjati demokracijo pred avtoritarizmom. Skratka, ne počutimo se Evropejci samo zato, ker občudujemo stare zidove in spoštujemo iste standarde – deliti moramo tudi iste vrednote in geopolitične interese.

Vse prepogosto so ti trije vidiki pripadnosti povsem ločeni drug od drugega. Prvi se osredotoča na preteklost, drugi na sedanjost, tretji pa na prihodnost. Prvi je blizu zgodovinarjem in umetnikom, drugi ekonomistom in pravnikom, tretji pa filozofom in strategom. Izziv uresničevanja občutka pripadnosti je te tri vidike povezati, ne pa jih postavljati v nasprotje. Ali bolje: najti njihovo prepletenost. Z „ustvarjanjem Evrope“ se ne bi ukvarjali, če Evropa ne bi že obstajala kot civilizacija in če ne bi bilo EU kot možnosti za njeno nastopanje v svetu. Izziv pri doseganju občutka evropske pripadnosti je ravno povezovanje teh treh razsežnosti in njihova uskladitev. Za to bo potrebno veliko več kot eno šestmesečno predsedovanje.

Sébastien Maillard

direktor Inštituta Jacques Delors, Pariz