Giulia Barbucci: Glas sindikatov je bil v teh mesecih še glasnejši kot prej

11. marec: vrnem se v Rim, domov. Ozračje je težko, tesnobno. Na severu Italije že štejejo mrtve. Hči Ilaria se je vrnila iz Milana, kjer študira, starejša hčerka Miriam, ki živi in dela v Barceloni, pa je zelo zaskrbljena.

Premier Conte zvečer razglasi karanteno za celotno ozemlje Italije. „Rdeča“ območja na severu so že zaprta in njihovi prebivalci se morajo osamiti.

Zaprejo se šole, nogometno prvenstvo in športno-rekreativne dejavnosti se prekinejo, obiski bolnikov v zdravstvenih ustanovah so prepovedani. Potovanje z javnimi in zasebnimi prevoznimi sredstvi ni več mogoče in ustavijo se vse nenujne proizvodne dejavnosti.

Italija se je znašla pod ogrinjalom neresničnosti. Dezorientacija, strah: zdi se, da se virus nezadržno širi in da ga ni mogoče ustaviti.

Kruto resničnost simbolizirata dve podobi: dolga kolona vojaških vozil v Bergamu, ki iz dežele odvažajo trupla, saj na tamkajšnjih pokopališčih ni več prostora, in močna in nepozabna podoba papeža Frančiška, ki moli na praznem trgu sv. Petra, kot jo je 28. marca po svetu prenašala televizija.

Italijanski sindikalisti so se takoj povezali z vlado, da bi zagotovili varnost bistvenih proizvodnih dejavnosti, ki so nujne, da bi lahko državljani v trgovinah in lekarnah dobili potrebna živila in zdravila. Sindikati se nikoli niso ustavili in prekinili svoje podpore tistim, ki so izgubili delo; prizadevali so si za sporazume s podjetniki, da bi omogočili delo na daljavo, in za izplačilo dohodkovne podpore, ko dohodek ni bil več zagotovljen.

Razmere v bolnišnicah so ušle nadzoru: praznih postelj ni več, oddelki za intenzivno nego so na robu zmogljivosti in na koncu moči so tudi zdravstveni delavci: medicinske sestre, zdravniki, strežniki, ki morajo ostati daleč od doma, v karanteni, in ki delajo brez predaha, pod izjemnim psihološkim pritiskom skrbi za bolnike, ki umirajo brez tolažbe svojih dragih.

Tedaj smo si vsi rekli: „Nikoli ne bomo pozabili tega, kar se je zgodilo.“ Danes poskušamo iti naprej, vendar virus ni poražen: v različnih državah EU se pojavljajo majhna ali velika žarišča in vsaka se nanje odzove po svoje, s svojimi ukrepi. Ravno zdaj, ko bi morala Evropska unija z veliko gospodarsko podporo, ki jo je vzpostavila za vse države, delovati složno in uskladiti prizadevanja posameznih držav, smo se zavedli, da je to še vedno težko. A v tej vojni ne moremo zmagati sami.

Glas sindikatov je bil v teh mesecih še glasnejši kot prej. Sindikat ni nek abstrakten pojem: to so delavci in delavke, ki državi postavljajo pravične zahteve za socialno enakost, dostojanstvo in spoštovanje. Tisti, ki so doživeli realnost v bolnišnicah, domovih starejših občanov, v trgovinah, v sektorju čiščenja, prevoznih dejavnostih, v podjetjih, kjer se kršijo osnovne pravice glede zdravja in varnosti na delovnem mestu, nam lahko dajo vedeti, kako bi bilo treba spremeniti gospodarski in socialni model, ki razkriva svoje omejitve in ogroža prihodnost naših zanamcev.

To je tisto, kar si želim za svoji hčerki, Ilario, ki študira v Milanu, in Miriam, ki dela v Barceloni: svet po njuni meri, ki bo ekološko, okoljsko in socialno trajnosten.