Pripravil Nicolas Gros-Verheyde

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je na posebnem vrhu 6. marca predstavila načrt ReArm Europe – načrt za ponovno oborožitev Evrope, ki ga je potrdilo vseh 27 držav članic. Vsebuje pet – brez dvoma zanimivih – glavnih predlogov, o katerih pa bi bilo treba še razpravljati.

Prvi predlog se nanaša na prožnost v Paktu za stabilnost in rast.

Komisija predlaga uporabo odstopne klavzule iz pakta, ki bi državam članicam omogočila povečanje izdatkov za obrambo za 1,5 % BDP, ne da bi pri tem tvegale, da bo zoper njih sprožen postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Pričakovani rezultat? Skoraj 650 milijard EUR v štirih letih. Po besedah Ursule von der Leyen mora namreč Evropa bistveno povečati svoje izdatke za obrambo.

Drugi predlog je instrument za obrambna posojila.

Vreden bi bil 150 milijard EUR in bi se financiral s posojili iz proračuna EU na podlagi sistema, podobnega sistemu makro-finančne pomoči. Uporabljal naj bi se na prednostnih področjih, na katerih so resne pomanjkljivosti, kot so zračna in raketna obramba (nemška pobuda za zaščito evropskega neba), artilerija, rakete in strelivo, droni in protidronski sistemi, strateški spodbujevalci, zaščita kritične infrastrukture (tudi vesoljske), vojaška mobilnost, kibernetika, umetna inteligenca in elektronsko bojevanje.

Za pospešitev procesa Komisija predlaga uporabo člena 122 Pogodbe, v skladu s katerim je v izjemnih primerih potrebno le soglasje med državami članicami in Svetom EU, Evropski parlament pa je o zadevi zgolj obveščen. To pomeni izogibanje demokratičnemu procesu, kar bi bilo mogoče izpodbijati. Načrt za okrepitev evropske obrambe je bil namreč potrjen na vrhu v Versaillesu marca 2022 – pred tremi leti! Težko bi trdili, da gre za nujno zadevo!

Tretji predlog je poseg v regionalne sklade.

Komisija trdi, da lahko Evropska unija z evropskim proračunom kratkoročno doseže več: s prerazporeditvijo sredstev z nekaterih proračunskih postavk. Predlaga, naj se državam članicam dovoli uporaba programov kohezijske politike za povečanje izdatkov za obrambo, in namerava olajšati postopek prostovoljnih prerazporeditev na druge sklade EU z obrambnimi cilji.

To pa je veliko zmanjšanje sredstev v sedanjem večletnem proračunskem načrtu (2021–2027). Ali naj žrtvujemo socialno ali regionalno kohezijo v korist obrambe? Vprašanje, o katerem bi bilo treba razpravljati.

Hkrati bi bilo mogoče bolje izkoristiti platformo za strateške tehnologije za Evropo (STEP) tako, da se jo razširi na vse tehnologije v obrambnem sektorju. Še ena možnost je – po mnenju Komisije – sprostitev sedanjih omejitev, kot so pravila o konkurenci ali predhodnem financiranju in sofinanciranju.

Četrti predlog vključuje posojila Evropske investicijske banke (EIB).

EIB in njeni delničarji (države članice) so že večkrat izrazili nasprotovanje kakršnim koli nadaljnjim posojilom izključno za vojaški sektor in dajejo prednost večnamenskim posojilom. Zato Komisija vztraja, da je treba spremeniti politiko EIB.

Pri petem predlogu gre za mobilizacijo zasebnega kapitala.

Namen je obrambnim podjetjem omogočiti čim boljši dostop do kapitala in financiranja, kar je za to industrijo vedno znova problem. To zamisel bi bilo treba vključiti v sporočilo o uniji prihrankov in naložb.