Almir Hoxhaj, albanski priseljenec v Grčiji, poleg maternega jezika govori tudi grško. Po več kot 30 letih v Grčiji se počuti njen del, vendar se ni bilo enostavno prilagoditi grški družbi, kjer se beseda „Albanec“ uporablja tudi kot žaljivka. To je njegova zgodba.

Rodil sem se v majhni vasi v okrožju Avlonas, kjer sem živel do 12. leta. Moja družina se je nato preselila v Tirano, vendar sem leta 1997 sprejel težko odločitev, da si poiščem boljšo prihodnost v Grčiji. V tistih letih po odprtju meja je bilo običajno, da so Albanci iskali varnost v Grčiji, saj naj bi bilo prek kopenskih meja lažje potovati. Mejo sem prečkal peš osemnajstkrat. Morja me je bilo strah. Spominjam se svoje zadnje petdnevne poti proti Veroii, ko sem bil kljub neprestanemu dežju izredno žejen. Ko sem končno imel v rokah polen kozarec vode, to ni bilo dovolj, da bi me odžejalo. Tako se je začelo moje življenje v Grčiji. S polnim kozarcem vode v roki.

Prvi stik z državo sem imel, ko sem bil star 15 let in sem s prijatelji prvič na skrivaj prečkal mejo. Niti na pamet mi ni prišlo, da smo počeli nekaj nezakonitega. Če bi lahko poletel v Grčijo, bi to storil. Grčija, njen jezik, mitologija in zgodovina so me še posebej privlačili. Poleti sem zelo trdo delal, da bi lahko podpiral svojo družino. Moja dokončna selitev v Grčijo je bila polna izzivov: pravna negotovost, rasizem in problemi pri integraciji. Natančno se še spominjam nekega incidenta na začetku. V državi sem bil nezakonito, nisem imel zavarovanja in nisem poznal jezika, ko se mi je zlomil zob. Preostalo mi ni nič drugega, kot da si zob izpulim sam. Pred ogledalom sem si ga izvlekel z nekimi kleščami, ki sem jih uporabljal pri delu. Moja usta so bila polna krvi.

Prilagajanje na grško družbo ni bilo enostavno. Kot migrant prve generacije sem se počutil kot tujec, kot če bi imel ves čas kri v ustih. V državi sem bil nezakonito, zato sem se bal iti na sprehod ali na kavo. Povsod in v številnih oblikah sem doživljal rasizem. Enkrat je nek oče svojemu majhnemu otroku grozil, da bo poiskal Albanca, ki ga bo pojedel, če ne bo tiho. Vstop mi je bil zavrnjen v kavarne, klube in druge prostore, kjer je takrat ponekod celo viselo sporočilo „Vstop Albancem prepovedan“. Klicali so nas umazanci, ker smo bili druge vere. Odnosi med Grki in Albanci so zdaj boljši, čeprav še vedno obstajajo stereotipi. Beseda „Albanec“ se v Grčiji uporablja tudi kot žaljivka Kljub temu da rasizma zdaj ni več toliko, je še vedno prisoten. Časi se spreminjajo, vendar rasizem še vedno obstaja, finančne težave in pomanjkanje izobrazbe pa ga le še povečujejo.

Predsodki in diskriminacija so globoko zakoreninjeni in so pogosto povod za skrajne politične in družbene vzorce, ki se širijo in sežejo celo do Evropskega parlamenta. To je žalostno in ostaja realnost, četudi so se razmere izboljšale. Vendarle obstaja upanje za mlajše generacije. Naši otroci bodo imeli boljše možnosti, da bodo v celoti sprejeti. To velja tudi za mojo 12-letno hčer.

Danes, ko imam gradbeno podjetje, se spominjam preteklosti z mešanimi občutki. Težave pri vključevanju in nesprejemanje, ki sem ga doživljal, so bili vsakodnevna realnost. Kljub temu sem ob teh izzivih začel bolj razumevati življenje in pomen integracije.

Albanija bo vedno ostala del mene. Dobro se še spominjam let, ko je tam vladal komunistični režim. To je bil čas paranoje, strahu, negotovosti in skrajne revščine. Padec režima je prinesel olajšanje, pa tudi nove težave, kot sta brezposelnost in kriminal. Te izkušnje so me oblikovale. Naučile so me, da cenim stabilnost in svobodo, ki sem jo našel v Grčiji.

Osebno se počutim povezan z Grčijo. Čeprav je moje srce v moji vasi v Albaniji, je moje življenje tukaj. Moj grščina je tako dobra kot moj materni jezik. Zaradi svojih izkušenj, bitk in dosežkov se počutim del te države. Upam, da nas bodo Grki sčasoma v celoti sprejeli in priznali naš prispevek k družbi.

Migracija poleg priložnosti prinaša tudi veliko izzivov in kot albanski migrant v Grčiji se jim ni bilo mogoče izogniti. Moja zgodba je polna izzivov, prilagajanja in upanja.

V prihodnjih letih vidim svoje življenje v Grčiji, ki je moj dom, in Albaniji kot enakopravni članici Evropske unije. To je zdaj domovina vseh nas.

Almir Hoxhaj je star 47 let. Živi in dela v Tripoliju, majhnem mestu na grškem polotoku Peloponez. Ima 12-letno hčer. Njegovo najljubše mesto je Berlin. Tekoče govori in piše grško ter je v grščino prevedel knjigo „Saga zvezd ob zori“ albanskega avtorja Rudija Erebare. Za delo, ki opisuje tragedijo albanskega naroda v 20. stoletju, je Erebara leta 2017 prejel nagrado Evropske unije za književnost. Čeprav se zgodba odvija v prejšnjem stoletju, je bistvo totalitarizma, fašizma in neracionalizma danes žal še vedno prisotno v bolj „sodobnih“ oblikah.