EESO info

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) in generalni direktorat Evropske komisije za migracije in notranje zadeve sta organizirala 9. sejo Evropskega foruma za migracije, ki je bila osredotočena na to, kako lahko ima civilna družba ključno vlogo pri prihodnjem izvajanju pakta o migracijah in azilu, hkrati pa je izpostavila konkretno delo organizacij civilne družbe na terenu.

Seja foruma konec novembra v Bruslju je bila posvečena paktu o migracijah in azilu, ki je začel veljati junija 2024. Udeleženci so preučili njegovo prihodnje izvajanje in vlogo civilne družbe pri podpiranju in uporabi pakta na human način. Ob tej priložnosti je bil podrobneje obravnavan tudi nov stalni solidarnostni mehanizem, ki vzpostavlja tesnejše povezave med azilnimi postopki in postopki vračanja, ustreznimi pogoji za sprejem ter akcijskim načrtom za integracijo in vključevanje za obdobje 2021–2027.

Odhajajoča evropska komisarka za notranje zadeve Ylva Johansson je na začetku otvoritve seje dejala: „Vesela sem, da je ena mojih zadnjih javnih nalog v vlogi komisarke govor na seji Evropskega foruma za migracije, ki je ključna platforma, na kateri lahko organizacije civilne družbe, države članice EU in oblikovalci politik obravnavajo izzive in priložnosti, povezane z upravljanjem migracij. Naše razprave vsa ta leta so bile vedno navdihujoče. Skupaj lahko zgradimo močnejše in odpornejše skupnosti, negujemo naše vrednote in zagotovimo, da bo Evropa ostala zatočišče in priložnost.“

Predsednik EESO Oliver Röpke se je komisarki Johansson zahvalil za predanost reformi migracijske politike EU. „Poskrbeti moramo, da se bo pakt o migracijah izvajal na čim bolj human in trajnosten način. To pa bomo lahko dosegli le, če bomo prisluhnili organizacijam civilne družbe na terenu. Čeprav je bil pakt sprejet, delo še zdaleč ni končano – pravzaprav bi lahko rekli, da se pravo delo šele začenja,“ je opozoril.

Evropski forum za migracije je bil ustanovljen leta 2015 kot platforma za dialog med civilno družbo, institucijami in organi o vprašanjih v zvezi z migracijami in vključevanjem državljanov tretjih držav. Enkrat letno se sestane na seji, na kateri razpravlja o najnovejšem razvoju politik ter zbere in si izmenja informacije o tem, kako se evropske politike izvajajo na regionalni in lokalni ravni ter na terenu.

Forum se vsako leto osredotoči na drugo temo, ki je izbrana na podlagi prispevkov organizacij civilne družbe v postopkih posvetovanja, ki potekajo v mesecih pred sejo. Doslej je obravnaval teme kot so varne migracijske poti, dostop migrantov do pravic in storitev ter do EU, bolj vključujoč evropski trg dela za migrante in vloga mladih.

EESO je že sprejel ključna mnenja o glavnih temah, povezanih z migracijami in azilom, med drugim o oblikovanju pakta o migracijah in azilu, uredbi o upravljanju azila in migracij, svežnju o varnostni uniji/schengenskem svežnju in akcijskem načrtu za integracijo in vključevanje za obdobje 2021–2027. Poleg tega je EESO leta 2009 ustanovil stalno skupino za priseljevanje in vključevanje, ki udejanja vlogo EESO kot posrednika med civilno družbo in institucijami EU na področju migracij ter si prizadeva za spodbujanje razvoja skupne evropske politike priseljevanja in vključevanja. (lm)

Hanna Jarzabek, špansko-poljska dokumentarna fotografka in nominiranka za nagrado Impact Award 2024, ki jo podeljuje Sklad za preiskovalno novinarstvo za Evropo (IJ4EU), prikazuje turobne razmere na poljsko-beloruski meji, kjer se na tisoče beguncev skuša prebiti skozi Beloveški gozd, imenovan tudi „Džungla“.

Piše Hanna Jarzabek

Od novembra 2021 se na tisoče beguncev, predvsem iz bližnjevzhodnih in afriških držav, poskuša prebiti skozi Beloveški gozd, ki leži ob meji med Poljsko in Belorusijo ter je zadnji pragozd v Evropi. Gozd, ki ga nekateri begunci imenujejo „Džungla“, je nevaren kraj, ki ga je težko prečkati, zlasti tistim, ki ne poznajo ostrega podnebja severovzhodne Evrope. Številni begunci ostanejo dlje časa ujeti v gozdu, kjer se soočajo s skrajnimi razmerami, kot sta pomanjkanje hrane in vode ter visoko tveganje za podhladitev in smrt v času zime. Če jih ujame mejna straža, so se običajno prisiljeni vrniti čez mejo, kar pomeni, da jih pustijo v gozdu na beloruski strani, pogosto ponoči in brez prič, uničijo pa jim tudi telefone, da ne morejo komunicirati z zunanjim svetom. Te prisilne vrnitve, znane kot zavračanje, se dogajajo tudi v skrajnih razmerah, pri čemer ni izjem za nosečnice ali posameznike na robu podhladitve, ki jih kljub vsemu še vedno izženejo na belorusko ozemlje. Nekateri begunci trdijo, da so to zavračanje že večkrat doživeli, tudi do 17-krat.

Prejšnja poljska vlada je zgradila obmejni zid z utrjenimi temelji in zvitki rezilne žice na vrhu. Podobno kot druge podobne ovire tudi ta ljudem ne preprečuje, da bi poskušali vstopiti v Evropo, temveč jih izpostavlja drugim hudim poškodbam. Mejna straža je v gozdu namestila tudi fotopasti za odkrivanje gibanja beguncev in humanitarnih delavcev. Ker ni begunskih taborišč, se begunci skrivajo v gozdu, da bi se izognili zavračanju v Belorusijo, vse večja prisotnost vojske pa ovira dostop do humanitarne pomoči.

Nudenje humanitarne pomoči na tej meji je težavno že od samega začetka. Potem ko je skrajno desničarska vlada oktobra 2023 izgubila oblast, se je pojavilo upanje, da se bo migracijska politika spremenila, vendar so nasilje, zavračanje in omejen dostop do zdravstvene oskrbe še vedno prisotni. Zdravniki brez meja trenutno opravljajo zdravstvene storitve na 400-kilometrski meji s samo tremi honorarno zaposlenimi. Organizacija tu za razliko od drugih obmejnih regij s podobnimi migracijskimi tokovi nima stalne baze. Sooča se s težkimi razmerami, kar pomeni, da se pomoč pogosto nudi v temi in brez ustrezne opreme, ki bi omogočala natančno diagnozo. Zdravniki svoje zdravljenje, kot je dajanje intravenskih infuzij ponoči ali izvajanje nujne zdravstvene oskrbe v hudih primerih, kot je splav, prilagajajo razmeram v gozdovih.

Po izgradnji zidu poleg zdravstvenih težav prihaja tudi do različnih zlomov, saj ljudje, ki poskušajo preplezati zid, včasih padejo z višine do 5 metrov. Nekateri zlomi zahtevajo zapletene operacije in večmesečno okrevanje. V teh primerih in pri podhladitvi je edina rešitev, da se pokliče reševalno vozilo, pri čemer je znano, da bodo mejni policisti osebo aretirali in opazovali med zdravljenjem v bolnišnici. Po odpustu osebe iz bolnišnice se mejna straža na podlagi lastnih meril odloči, ali jo bo napotila v zaprti center za tujce ali v center odprtega tipa. Glede na to, kar mi je povedalo več intervjuvancev, se je dogajalo tudi to, da so mejni policisti nekatere begunce po končanem zdravljenju v bolnišnici odpeljali nazaj v gozd in jih vrnili nazaj na belorusko stran, nakar se je zgodba ponovno odvila od začetka.

V zadnjih mesecih se stalno povečuje tudi število vojakov, nameščenih na poljsko-beloruski meji, kar odraža stopnjevanje napetosti v regiji. Junija 2024 je migrant na meji zabodel poljskega vojaka, ki je zaradi ran pozneje umrl. Nova vlada se je odzvala tako, da je okrepila svojo protimigracijsko kampanjo in uvedla zakon, ki vojakom omogoča uporabo orožja, kadar menijo, da je to potrebno, ne da bi odgovarjali za svoja dejanja. Ta odločitev vzbuja resne pomisleke, zlasti glede na pretekle zaskrbljujoče incidente, ki so vključevali uporabo sile. Oktobra 2023 je bil na primer podnevi v hrbet ustreljen sirski begunec, ki je utrpel hude poškodbe. Podobno so humanitarni prostovoljci novembra 2023 poročali, da so mejni policisti brez predhodnega opozorila streljali v njihovo smer, medtem ko so prostovoljci skušali nuditi pomoč. Obstaja nevarnost, da se bodo z novim zakonom ne le normalizirale takšne nevarne prakse, temveč se bo ustvarilo tudi ozračje nekaznovanosti, kar dodatno ogroža begunce in tiste, ki nudijo humanitarno pomoč. Ta politika s tem, ko vojakom daje neomejena pooblastila, spodkopava temeljne človekove pravice in bi lahko okrepila nasilje v že tako nestabilni obmejni regiji.

Donald Tusk si prizadeva ustvariti podobo, da je bolj odprt in občutljiv za človekove pravice, vendar njegova vlada ohranja razmišljanje prejšnje vlade, da so migranti na tej meji grožnja poljski družbi, s čimer jih razčloveči in prikazuje kot teroriste ali kriminalce. Prejšnja vlada je poskušala humanitarne delavce tudi opredeliti kot sostorilce pri trgovini z ljudmi, kar je kaznivo dejanje, za katero je zagrožena zaporna kazen do osem let. Zdi se, da se bo ta politika pod vlado Donalda Tuska nadaljevala. 28. januarja 2025 bo potekalo sojenje petim humanitarnim prostovoljcem, ki so leta 2022 pomagali družini iz Iraka in osebi iz Egipta, in obstaja možnost, da bodo prejeli enako strogo kazen.

Poleg tega nas nedavno napovedana migracijska politika (oktober 2024) ne navdaja ravno z optimizmom. Varovalni pas, ki je bil uveden julija lani, je še vedno v veljavi in močno omejuje dostop humanitarnih organizacij, vključno z Zdravniki brez meja, in novinarjev. To ovira dostavo pomoči beguncem in dokumentiranje kršitev človekovih pravic, za katere so odgovorni poljski organi.

Najbolj sporen vidik te politike je načrt za zamrznitev pravice do azila na tej meji, kar je ukrep, ki je v očitnem nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami, priznanimi po vsej Evropi. Poleg tega bo imela ta politika daljnosežne posledice za lokalno prebivalstvo v obmejni regiji, vendar je bila kljub temu pripravljena brez predhodnega posvetovanja z njim ali humanitarnimi organizacijami. Ravno tako imajo te organizacije, ki si neutrudno prizadevajo za nudenje pomoči, nujno potrebno znanje o razmerah, potrebah beguncev, ki poskušajo prečkati mejo, in izzivih, s katerimi se soočajo. Neupoštevanje takih spoznanj ne le spodkopava humanitarna prizadevanja, temveč lahko tudi zaostri že tako težke razmere.

To preiskovalno poročilo je bilo pripravljeno s podporo v obliki nepovratnih sredstev Sklada za preiskovalno novinarstvo za Evropo (IJ4EU).

Hanna Jarzabek je špansko-poljska dokumentarna fotografka iz Madrida. Po izobrazbi je politologinja in je v preteklosti delovala kot politična analitičarka pri agencijah OZN. Njeno delo se osredotoča na teme, kot so diskriminacija, spolna identiteta, spolna raznolikost in migracijski tokovi ob vzhodnih mejah EU, k njemu pa pristopa z občutljivostjo in spoštljivostjo. Njena dela so objavile pomembne medijske hiše, kot sta El País in Newsweek Japan, razstavljala je na mednarodni ravni in za svoje delo prejela številna priznanja, vključno z nominacijo za nagrado Impact Award 2024, ki jo podeljuje IJ4EU, in nagrado Leica Oskar Barnack za leto 2023.

Fotografija iz projekta „Džungla“:

Rovovsko stopalo, glivična okužba, ki prizadene stopala, je ena najpogostejših zdravstvenih težav med begunci, ki skušajo prečkati Beloveški gozd (oktober 2022). 

Barbara Matejčić, a freelance journalist from Croatia, has had the 'List of Refugee Deaths' - a record of people who tried to reach safety in the EU from 1993 to present day - printed out on her desk for a long time. This 'catalogue of refugee despair and the cruelty of Europe's border regime' has served as a reminder that she needs to do something about it. In 2024, she took part in a major award-winning cross-border journalism project that confirmed over 1 000 unmarked graves of migrants across Europe over the last decade. Her story Unmarked monuments of EU's shame in Croatia and Bosnia chronicles state-linked deaths along the treacherous Balkan route.

By Barbara Matejčić

As I write this, on 13 January, in Zagreb, the odds are high that someone out there on the so-called Balkan route is dying. The temperatures are below freezing; the rivers are icy, swollen, and fast-flowing, and the mountains and forests are covered in snow. People have no other way to reach the European Union and ask for asylum, so they take high-risk routes. And they do not die 'only' because they drowned, fell fatally or froze to death. They also die because the police shoot at the boats in which they cross rivers, as happened to 20-year-old Arat Semiullah from Afghanistan, whose funeral prayer I attended in Bosnia and Herzegovina. They also die because the police refuse to respond to their repeated cries for help, as in the case of three minors from Egypt who froze to death in a Bulgarian forest in late 2024.

The root of my journalistic work on migrant deaths along the Balkan route lies in the 'List of Refugee Deaths’,  compiled by UNITED, a European network of activists and non-governmental organisations. The list documents information from 1993 to the present, about who has died, where, when, how and under what circumstances, while trying to reach Europe or somewhere within Europe. Many of those on the list were refugees fleeing the wars in the former Yugoslav countries. Eleven-year-old Jasminka from Bosnia died in 1994 after her Roma family was set on fire in a refugee centre in Cologne. Lejla Ibrahimović from Bosnia took her own life on 4 December 1994 in Birmingham after the British Interior Ministry refused to grant a visa to her husband Safet. Many people on the list tragically died by suicide.

Many did so after their asylum applications were refused, or before they were due to be deported from the European country they had managed to reach or in protest of the long wait for their asylum requests to be resolved. In the summer of 1995, Todor Bogdanović from Yugoslavia was shot by French police in the mountains near the border with Italy. He was eight years old. Refugees from former Yugoslav countries crossed the borders with documents and received protection in European countries, similar to Ukrainian refugees since the war in Ukraine began. But even then, some could not cross the border legally and tried to reach safety in Western Europe by any means they could, just as non-European refugees have done over the past decade. We don't know about those deaths from the 1990s, just as we don’t know much about the ones happening today.

Twelve years ago, I printed out that list, and it has been sitting on my desk ever since as a reminder that I need to do something about it. For me, no photograph, no text, no documentary about refugees is as heart-wrenching as that bare list of dead people. Those densely written pages are a catalogue of refugee despair and the cruelty of Europe's border regime.

As a reporter, I have covered various aspects of migration, including illegal pushbacks and police violence, particularly by the Croatian police, over the past decade. I started focusing on deaths in 2023. I toured cemeteries with activists in Croatia and Bosnia and Herzegovina, sent hundreds of inquiries to state bodies, spoke to the loved ones of the deceased. It is the activists, not the police, that migrants call when their life is in danger. It is the activists who help relatives find those who have disappeared after losing contact with them. It is activists who try to identify the dead, and put up permanent gravestones. This network of compassionate people does the work that should be done by institutions.

The text Unmarked monuments of EU's shame in Croatia and Bosnia is part of what I published, and it was created as part of an international journalistic investigation into migrant deaths at the external borders of the European Union, which I conducted together with colleagues from Greece, Italy, Spain, and Poland. The series titled 1000 Lives, 0 Names: The Border Graves Investigation won the 2024 Special Award European Press Prize and Investigative Journalism for EU Impact Award (IJ4EU). 

Based in Zagreb, Croatia, Barbara Matejčić is an award-wining freelance journalist, non-fiction writer, editor, researcher and audio producer focused on social affairs and human rights in the Balkan region. She has won several awards, including the Investigative Journalism for Europe award (2024) and the European Press Prize (2024). The Croatian Journalists’ Association named her best print journalist in Croatia for her features about post-war societies in Croatia and Bosnia and Herzegovina. She writes for Croatian and international media and produces multimedia projects. She lectures in Journalism Studies at the University of VERN in Zagreb. You can find out more about Barbara's work at barbaramatejcic.com  

Agencija ZN za begunce (UNHCR) je pripravljena podpreti Sirce, ki menijo, da se je varno vrniti domov. Za vse druge pa odsvetuje prisilno vračanje v politično negotovo državo, ki se spopada z eno najhujših humanitarnih kriz na svetu, zaradi katere kar 90 % prebivalstva živi pod pragom revščine, meni Jean-Nicolas Beuze iz UNHCR.

Piše Jean-Nicolas Beuze

Politične razmere v Siriji se po padcu predsednika Bašarja al Asada hitro spreminjajo, zato je razprava o največji begunski populaciji na svetu v središču pozornosti po vsej Evropi.

Število držav EU, ki so zamrznile izdajanje odločb o prošnjah Sircev za azil, se povečuje, nekatere pa napovedujejo pobude, kot so čarterski leti in finančne spodbude ali „nagrade za vrnitev“, da bi begunce spodbudile k vrnitvi domov. Spet druge naj bi celo načrtovale izgon Sircev, ki so trenutno na njihovem ozemlju, ne glede na njihov azilni status.

Če želijo države EU sprejeti premišljene azilne odločitve, morajo oceniti, ali je Sirija dovolj varna, da se lahko njeni državljani, ki trenutno prebivajo v Evropi, vrnejo domov. Ker se razmere na terenu hitro spreminjajo, je trenutno nemogoče dokončno presoditi, ali je država varna. Varnostna situacija v Siriji je še vedno negotova, država pa niha med možnostjo miru in sprave ter tveganjem nadaljnjega nasilja.

Milijoni sirskih beguncev, ki živijo zunaj države, skušajo razumeti, kaj spreminjajoče se razmere v domovini pomenijo za njihovo prihodnost. Sprašujejo se: „Bo Sirija zame varna? Bodo moje pravice spoštovane?“ Zdi se, da je nekaterim možnost vrnitve bliže, druge pa to močno skrbi.

Kaj bo v današnji Siriji prihodnost prinesla pripadnikom etničnih ali verskih manjšin, osebam z drugačnimi političnimi stališči ali tistim, ki se opredeljujejo kot del skupnosti LGBTQ+? Odgovora še vedno ne poznamo.

Toda spoštovati moramo presojo tistih, ki menijo, da se je varno vrniti v domovino, in jih po možnosti podpreti pri vračanju in ponovnem vključevanju v njihove izvorne skupnosti. Za vse druge pa UNHCR zaradi stalne nestabilnosti in politične negotovosti v državi odsvetuje prisilno vračanje.

S prisilno repatriacijo iz Evropske unije bi bile kršene pravice Sircev kot beguncev, kar bi jim ob vrnitvi utegnilo povzročiti resno in nepopravljivo škodo.

Zaradi stalnega nasilja z orožjem v različnih delih Sirije in negotovosti glede tega, kakšen bo odnos nove oblasti do potreb prebivalstva, zlasti ranljivih skupin, je za mnoge prezgodaj, da bi razmišljali o vrnitvi. Pomembno je upoštevati njihovo presojo glede tega vprašanja. Zato morajo države članice EU skupaj s sosedami Sirije, ki že več kot desetletje velikodušno gostijo večino sirskih beguncev, še naprej izpolnjevati svojo zavezanost zaščiti Sircev na svojem ozemlju.

Od 1,1 milijona ljudi, ki so bili notranje razseljeni zaradi stopnjevanja sovražnosti konec novembra, je približno 627.000 ljudi še vedno razseljenih, od tega 75 % žensk in otrok.

Prezgodnje vračanje pomeni veliko tveganje, med drugim tudi zato, ker prispeva k razseljevanju – tako znotraj Sirije kot prek meja – in s tem še poglablja krizo.

Poleg množičnega razseljevanja se Sirija sooča z eno najhujših humanitarnih kriz na svetu. Med konfliktom je bil uničen velik del infrastrukture v državi, vključno z bolnišnicami, šolami in stanovanji. Večina beguncev nima doma, kamor bi se lahko vrnili. Številne regije se še vedno soočajo s pomanjkanjem hrane, čiste vode in zdravstvene oskrbe. Ker ni osnovnih storitev, gospodarskih priložnosti in varnosti, povratniki težko trajno in dostojno obnovijo svoje življenje. Osupljivih 90 % prebivalstva v Siriji živi pod pragom revščine.

V preteklih nekaj tednih se je število prostovoljnih vrnitev Sircev iz Libanona, Turčije in Jordanije znatno povečalo. Po predhodnih ocenah naj bi jih bilo 125.000 ali približno 7000 oseb na dan. Čeprav so te vrnitve odvisne od individualnih odločitev, je UNHCR odločen pomagati tistim, ki se sklenejo vrniti v teh razmerah.

Številni Sirci v Evropi in sosednjih državah razmišljajo o tem, ali se je varno vrniti, in se sprašujejo, katere od osnovnih storitev jim bodo na voljo in kakšne priložnosti bodo imeli za obnovo svojega življenja, obenem pa si močno želijo ponovnega snidenja z bližnjimi. Zato se mnogi želijo vrniti domov na kratke obiske, da bi ocenili razmere na terenu. To jim mora biti omogočeno, ne da bi bili v skrbeh zaradi izgube statusa begunca v Evropi. Ti poizvedovalni obiski so bistveni za premišljene odločitve, ki bodo dale boljše rezultate, vključno z varnim in trajnim vračanjem.

Potrpežljivost in previdnost sta bistvenega pomena, saj Sirci čakajo na prave pogoje za varno vrnitev in uspešno ponovno vključitev v svoje skupnosti. Ker mnogi razmišljajo o vrnitvi domov, jih je UNHCR pripravljen podpreti. Po letih razseljevanja bi to lahko bila dolgo pričakovana priložnost za mnoge, da končajo svojo begunsko pot in v vrnitvi v Sirijo najdejo trajno rešitev. Evropska unija in UNHCR sta jim stala ob strani ves čas njihovega izgnanstva ter jih bosta ravno tako še naprej podpirala, ko se bodo vrnili in obnovili Sirijo v novi podobi.

Jean-Nicolas Beuze je predstavnik UNHCR v EU, Belgiji, na Irskem, v Luksemburgu, na Nizozemskem in Portugalskem, pred tem pa je bil njegov predstavnik v Iraku, Jemnu in Kanadi. Ima več kot 27 let delovnih izkušenj s terenskim delom za OZN in na sedežu organizacije na področju človekovih pravic, ohranjanja miru in zaščite otrok.

Sprejetje novega pakta EU o migracijah in azilu maja 2024 so spremljale pohvale, da gre za zgodovinski mejnik, vendar še ni dokazal svoje vrednosti. Izzivi, ki jih prinaša leto 2025, pa ne bodo lahki: v izjemno negotovih geopolitičnih razmerah bosta zaradi zapletenosti samega pakta in kratkih rokov za njegovo izvajanje potrebna previdnost in veliko iskanja pravega ravnovesja. Analizo je pripravila Camille Le Coz z Inštituta za migracijsko politiko – Evropa (MPI Europe).

Leto 2025 se začenja s perečimi vprašanji o prihodnosti migracijske politike v Evropski uniji (EU). Nova Evropska komisija je z izvedbenim načrtom za novi pakt o migracijah in azilu določila jasno usmeritev, vendar bi se lahko zaradi spreminjajočih se okoliščin politična pozornost in viri preusmerili drugam. Negotovost zaradi posledic zloma Asadovega režima in nepredvidljivega poteka vojne v Ukrajini se je še povečala zaradi bližnjih volitev v Nemčiji. Razprave o modelih eksternalizacije se nadaljujejo, vendar so ta prizadevanja pogosto bolj posamezni politični manevri kot del povezane evropske strategije. Na poljski meji z Belorusijo se migracije medtem še vedno uporabljajo kot orožje, pri čemer ta instrumentalizacija vse bolj vodi v odstopanje od pravil EU. Leto 2025 bo ključno za ugotavljanje, ali Evropska unija zmore uporabiti pristop, ki bo spodbudil zaupanje in prinesel prepotrebne kolektivne ukrepe, ali pa se bo razdrobljenost še povečala.

Maja 2024 so številni evropski oblikovalci politik sprejetje pakta pozdravili kot zgodovinski mejnik po več letih napornih pogajanj. Sporazum je tik pred evropskimi volitvami pokazal, da se je blok sposoben povezati in rešiti nekatera najzahtevnejša vprašanja. Glavni cilji pakta so bili odprava napetosti glede odgovornosti in solidarnosti, spreminjanje dojemanja migracijske krize kot stalne in uskladitev razlik med državami članicami glede azilnih postopkov. Čeprav novi okvir v veliki meri temelji na obstoječem sistemu, uvaja strožje ukrepe, kot so sistematično preverjanje, okrepljeni azilni postopki in postopki vračanja na mejah ter izjeme od skupnih pravil med krizo. Pakt podpira tudi večjo evropeizacijo z obvezno solidarnostjo, okrepljeno vlogo institucij in agencij EU ter večjim evropskim financiranjem in nadzorom.

To povečanje verodostojnosti EU, da lahko migracije upravlja kot celota, pa utegne biti kratkotrajno, če Evropejci novih pravil ne bodo začeli izvajati do maja 2026. Ta kratek rok je zelo zahteven, saj pakt narekuje vzpostavitev zapletenega sistema, mobilizacijo virov ter zaposlovanje in usposabljanje osebja, zlasti v državah članicah, ki so najbolj izpostavljene. Države članice so sicer pripravile nacionalne akcijske načrte, vendar pa je bil velik del tega dela opravljen za zaprtimi vrati brez posredovanja političnih sporočil. Ta vrzel pomeni večje tveganje, saj je politično usmerjanje ključnega pomena za ohranjanje krhkega ravnovesja na ravni EU.

Poleg tega je za izvajanje novega sistema treba oblikovati koalicije deležnikov. Za prenos zapletenih zakonodajnih besedil v praktične okvire so bistvene nacionalne agencije za azil; v tem procesu imajo že zdaj osrednjo vlogo agencije EU, zlasti Agencija EU za azil. Enako pomembno je sodelovanje nevladnih organizacij, da se med drugim izkoristi njihovo strokovno znanje ter zagotovi dostop do pravnega svetovanja in nadzora nad novimi postopki. V podporo tem prizadevanjem so potrebni bolj sodelovalni pristopi, vključno z rednimi posvetovanji, zanesljivimi mehanizmi za izmenjavo informacij in operativnimi projektnimi skupinami, ki se redno sestajajo.

Precej pozornosti pa se posveča tudi strategijam eksternalizacije, ki jih v vse več evropskih prestolnicah dojemajo kot rešitev za izzive EU na področju migracij. Sporazum med Italijo in Albanijo je sprožil številne razprave o njegovem potencialu za boljše upravljanje mešane migracije in Giorgia Meloni je prevzela vodilno vlogo na tem področju v Evropi. Vendar še ni prinesel nobenih rezultatov in ostaja dvostranski sporazum, ki izključuje prispevke drugih evropskih partnerjev. Medtem druge vlade pripravljajo alternativne modele, kot so vozlišča za vračanje, in načine za njihovo vključitev v vseevropski pristop.

Ravno vračanje bo najbrž v središču politične razprave v prihodnjih mesecih. Del pakta je namreč odvisen od hitrejšega vračanja, zlasti v zvezi s posamezniki, ki so v postopkih na meji v najbolj obremenjenih državah. Komisija in države članice si prizadevajo to nujno vprašanje obravnavati, hkrati pa pustiti prostor za preizkušanje vozlišč za vračanje; predlogi za pregled direktive o vračanju se pričakujejo marca. Glede na kratek rok obstaja tveganje, da Evropejci ne bodo v celoti upoštevali izkušenj, pridobljenih na terenu, in to kljub napredku, ki je bil dosežen v zadnjem desetletju na področjih, kot so ozaveščanje, svetovanje, podpora pri ponovnem vključevanju in vzajemno učenje na ravni EU. Poleg tega mora biti Evropa previdna, da eksperimentiranje z modeli eksternalizacije ne bi škodilo njenim odnosom z državami izvora in oslabilo njenega širšega položaja.

To občutljivo iskanje ravnovesje poteka v izjemno negotovem okolju, pri čemer izvajanje pakta ni le preizkus za upravljanje migracij, temveč tudi za širši projekt EU. Zlasti razmere na poljski meji izpostavljajo posebne izzive glede spoštovanja zavezujočih pravil pod pritiskom sovražne sosede. Kar zadeva Sirijo in Ukrajino, se morajo evropske prestolnice pripraviti na nepredvidene dogodke. V novem letu bo ključno spodbujati močno vodstvo na ravni EU za izvajanje novih pravil in nadaljnje preučevanje inovacij, ki so usklajene s skupnim pristopom in ga krepijo. To vključuje osredotočanje prizadevanj na oblikovanje odpornih partnerstev s prednostnimi državami in preprečevanje preusmerjanja virov v politične trike.

Camille Le Coz je pomočnica direktorja na Inštitutu za migracijsko politiko – Evropa (MPI Europe), raziskovalnem inštitutu s sedežem v Bruslju, ki si prizadeva za učinkovitejše upravljanje priseljevanja, vključevanja priseljencev in azilnih sistemov ter pozitivne rezultate za nove priseljence, družine priseljenskega porekla in skupnosti, ki jih sprejemajo.

Izvor in socialno ozadje nikoli ne bi smela biti ovira za uspeh, piše Evgi Sadegie, izvršna direktorica organizacije Schotstek, ki deluje v Hamburgu in Berlinu ter spodbuja enake možnosti in kulturno raznolikost v poklicnem svetu. Namen edinstvenih programov štipendiranja, ki jih izvaja Schotstek, je podpirati pametne, ambiciozne in motivirane mlade z migrantskim ozadjem na njihovi poti do vodilnih položajev v raziskavah, podjetništvu in družbi. Schotstek pomaga nadarjenim študentom in mladim strokovnjakom pri oblikovanju močnih mrež in pridobivanju ustreznih znanj in spretnosti, da bi v celoti izkoristili svoj potencial.

Piše: Evgi Sadegie

Nemčija je kulturno raznolika država, vendar se to skorajda ne odraža v njenem gospodarskem, znanstvenem, kulturnem in političnem vodstvu. Ljudje z migrantskim ozadjem se pogosto soočajo z ovirami, ki poglabljajo socialne neenakosti, ne dopuščajo, da bi izkoristili inovacijski potencial in spodkopavajo socialno kohezijo. Predsodki, neenake možnosti izobraževanja ter pomanjkanje vzornikov in mrež ovirajo poklicno napredovanje številnih nadarjenih ljudi.

Schotstek je leta 2013 ustanovila Sigrid Berenberg s prijatelji. Sigrid Berenberg je odvetnica, ki si že leta prizadeva za večjo socialno pravičnost in raznolikost. S somišljeniki je ustanovila Schotstek, da bi pametnim, ambicioznim in motiviranim mladim z migrantskim ozadjem utrla pot do vodilnih položajev. Najuspešnejše štipendiste spodbuja, da bi postali vplivni pobudniki in nosilci odločanja. Mnoga leta je Sigrid Berenberg popolnoma prostovoljno skrbela za izvajanje programa.

Schotstek je neprofitno podjetje, podprto z donacijami in skupnimi pobudami z drugimi podjetji. Program močno podpira mreža partnerjev, svetovalnih organov in prijateljev – ki so vsi odločevalci na visoki ravni iz najrazličnejših sektorjev in kultur. Poudariti velja, da so trije od sedmih partnerjev in sedanja generalna direktorica vsi diplomanti programa Schotstek, kar kaže, da Schotstek vse bolj prenaša odgovornost na talente, ki jih podpira, kar ima trajen učinek.

Schotstek z dvema vzporednima programoma ponuja edinstveno podporo študentom in mladim strokovnjakom. Žirija vsako leto sprejme do 25 študentov v Hamburgu in do 20 mladih strokovnjakov v Hamburgu in Berlinu. Po dvoletnem obveznem programu udeleženci ostanejo v mreži in se lahko udeležujejo dogodkov.

Schotstek temelji na gradnji trdnih mrež: mnogi mladi z migrantskim ozadjem nimajo poklicnih in socialnih povezav, ki so ključne za poklicne priložnosti. Schotstek jih povezuje z diplomanti, svetovalnimi organi in strokovnjaki iz gospodarstva, znanosti, politike, kulture in družbe. Redni dogodki, kot so tematski večeri in pogovori z vodilnimi osebnostmi, spodbujajo izmenjave in jim razširjajo obzorja. Takšne povezave jim odpirajo poklicne možnosti in ustvarjajo skupnost, ki omogoča dolgoročno podporo in vzajemni uspeh. Diplomanti imajo zdaj ključno vlogo, saj delijo svoje znanje in mreže ter nenehno širijo domet programa Schotstek.

Schotstek ponuja delavnice in mentorstvo, s katerimi udeležence posebej pripravlja na vodstvene položaje. Z usposabljanjem se krepijo njihove ključne kompetence, kot so komunikacijske spretnosti, samozavest in vodenje. Udeleženci prejmejo tudi osebno podporo v obliki mentorstva. Povežejo se z izkušenimi strokovnjaki in vodstvenimi delavci, ki jim lahko nudijo dragocen vpogled v poklicni svet ter pomagajo pri načrtovanju poklicne poti in spopadanju s poklicnimi izzivi. Mentorji so vzorniki, ki udeležence spodbujajo k uresničevanju poklicnih ciljev in premagovanju ovir.

Druga posebnost programa Schotstek je spodbujanje kulturnega udejstvovanja. Udeleženci obiskujejo muzeje, gledališča, opere, galerije in druge kulturne ustanove. To krepi njihovo kulturno razgledanost, osebni razvoj in poistovetenje z domačimi kraji in mesti. Takšne izkušnje štipendistom širijo perspektive in krepijo občutek pripadnosti.

Schotstek si prizadeva za spodbujanje raznolikosti na vodstveni ravni. Izvor in socialno ozadje ne smeta biti več ovira za uspeh. Schotstek je od ustanovitve podprl že na stotine mladih, do sedaj je še vedno aktivnih 240 udeležencev programa in diplomantov. Mnogi so vključeni v svetovalni odbor diplomantov in so ambasadorji, ki podpirajo delo v družbenih medijih, ali pa delijo svoje izkušnje kot podporniki ali mentorji. Vsak štipendist Schotsteka postane stalen del mreže – to je model, ki omogoča trajen uspeh. Razširitev programa na Berlin leta 2023 kaže, da je mogoče koncept Schotstek uspešno izvajati tudi v drugih mestih.

Schotstek je več kot le podporni program – gre za gibanje, ki je izvrsten dokaz, kako je mogoče zelo učinkovito raznolikost posebej spodbujati in prepoznati. Schotstek odpira in ustvarja priložnosti ne le za uspešne posameznike, je tudi primer tega, kako lahko Nemčija v celoti izkoristi svoj potencial kot država priseljevanja. S spodbujanjem izjemnih talentov in odpravljanjem ovir ima ta program ključno vlogo pri oblikovanju pravičnejše družbe, ki bo kos izzivom prihodnosti, kar je v globaliziranem svetu bistvenega pomena.

Evgi Sadegie je magistrica turških študij in izvršna direktorica Schotstek gGmbH, pa tudi diplomantka programa leta 2014. Pred tem je vodila projekt mentorstva Yolda v Hamburg Civic Foundation, ki podpira otroke iz turško govorečih socialno in ekonomsko prikrajšanih družin. S tem je spodbujala enake možnosti na drugem pomembnem koncu spektra enakosti. Z bogatimi izkušnjami pri vodenju projektov, zlasti na področju mentorstva in medkulturnega sodelovanja, si dejavno prizadeva za spodbujanje raznolikosti in vključevanja v družbo.

Almir Hoxhaj, albanski priseljenec v Grčiji, poleg maternega jezika govori tudi grško. Po več kot 30 letih v Grčiji se počuti njen del, vendar se ni bilo enostavno prilagoditi grški družbi, kjer se beseda „Albanec“ uporablja tudi kot žaljivka. To je njegova zgodba.

Rodil sem se v majhni vasi v okrožju Avlonas, kjer sem živel do 12. leta. Moja družina se je nato preselila v Tirano, vendar sem leta 1997 sprejel težko odločitev, da si poiščem boljšo prihodnost v Grčiji. V tistih letih po odprtju meja je bilo običajno, da so Albanci iskali varnost v Grčiji, saj naj bi bilo prek kopenskih meja lažje potovati. Mejo sem prečkal peš osemnajstkrat. Morja me je bilo strah. Spominjam se svoje zadnje petdnevne poti proti Veroii, ko sem bil kljub neprestanemu dežju izredno žejen. Ko sem končno imel v rokah polen kozarec vode, to ni bilo dovolj, da bi me odžejalo. Tako se je začelo moje življenje v Grčiji. S polnim kozarcem vode v roki.

Prvi stik z državo sem imel, ko sem bil star 15 let in sem s prijatelji prvič na skrivaj prečkal mejo. Niti na pamet mi ni prišlo, da smo počeli nekaj nezakonitega. Če bi lahko poletel v Grčijo, bi to storil. Grčija, njen jezik, mitologija in zgodovina so me še posebej privlačili. Poleti sem zelo trdo delal, da bi lahko podpiral svojo družino. Moja dokončna selitev v Grčijo je bila polna izzivov: pravna negotovost, rasizem in problemi pri integraciji. Natančno se še spominjam nekega incidenta na začetku. V državi sem bil nezakonito, nisem imel zavarovanja in nisem poznal jezika, ko se mi je zlomil zob. Preostalo mi ni nič drugega, kot da si zob izpulim sam. Pred ogledalom sem si ga izvlekel z nekimi kleščami, ki sem jih uporabljal pri delu. Moja usta so bila polna krvi.

Prilagajanje na grško družbo ni bilo enostavno. Kot migrant prve generacije sem se počutil kot tujec, kot če bi imel ves čas kri v ustih. V državi sem bil nezakonito, zato sem se bal iti na sprehod ali na kavo. Povsod in v številnih oblikah sem doživljal rasizem. Enkrat je nek oče svojemu majhnemu otroku grozil, da bo poiskal Albanca, ki ga bo pojedel, če ne bo tiho. Vstop mi je bil zavrnjen v kavarne, klube in druge prostore, kjer je takrat ponekod celo viselo sporočilo „Vstop Albancem prepovedan“. Klicali so nas umazanci, ker smo bili druge vere. Odnosi med Grki in Albanci so zdaj boljši, čeprav še vedno obstajajo stereotipi. Beseda „Albanec“ se v Grčiji uporablja tudi kot žaljivka Kljub temu da rasizma zdaj ni več toliko, je še vedno prisoten. Časi se spreminjajo, vendar rasizem še vedno obstaja, finančne težave in pomanjkanje izobrazbe pa ga le še povečujejo.

Predsodki in diskriminacija so globoko zakoreninjeni in so pogosto povod za skrajne politične in družbene vzorce, ki se širijo in sežejo celo do Evropskega parlamenta. To je žalostno in ostaja realnost, četudi so se razmere izboljšale. Vendarle obstaja upanje za mlajše generacije. Naši otroci bodo imeli boljše možnosti, da bodo v celoti sprejeti. To velja tudi za mojo 12-letno hčer.

Danes, ko imam gradbeno podjetje, se spominjam preteklosti z mešanimi občutki. Težave pri vključevanju in nesprejemanje, ki sem ga doživljal, so bili vsakodnevna realnost. Kljub temu sem ob teh izzivih začel bolj razumevati življenje in pomen integracije.

Albanija bo vedno ostala del mene. Dobro se še spominjam let, ko je tam vladal komunistični režim. To je bil čas paranoje, strahu, negotovosti in skrajne revščine. Padec režima je prinesel olajšanje, pa tudi nove težave, kot sta brezposelnost in kriminal. Te izkušnje so me oblikovale. Naučile so me, da cenim stabilnost in svobodo, ki sem jo našel v Grčiji.

Osebno se počutim povezan z Grčijo. Čeprav je moje srce v moji vasi v Albaniji, je moje življenje tukaj. Moj grščina je tako dobra kot moj materni jezik. Zaradi svojih izkušenj, bitk in dosežkov se počutim del te države. Upam, da nas bodo Grki sčasoma v celoti sprejeli in priznali naš prispevek k družbi.

Migracija poleg priložnosti prinaša tudi veliko izzivov in kot albanski migrant v Grčiji se jim ni bilo mogoče izogniti. Moja zgodba je polna izzivov, prilagajanja in upanja.

V prihodnjih letih vidim svoje življenje v Grčiji, ki je moj dom, in Albaniji kot enakopravni članici Evropske unije. To je zdaj domovina vseh nas.

Almir Hoxhaj je star 47 let. Živi in dela v Tripoliju, majhnem mestu na grškem polotoku Peloponez. Ima 12-letno hčer. Njegovo najljubše mesto je Berlin. Tekoče govori in piše grško ter je v grščino prevedel knjigo „Saga zvezd ob zori“ albanskega avtorja Rudija Erebare. Za delo, ki opisuje tragedijo albanskega naroda v 20. stoletju, je Erebara leta 2017 prejel nagrado Evropske unije za književnost. Čeprav se zgodba odvija v prejšnjem stoletju, je bistvo totalitarizma, fašizma in neracionalizma danes žal še vedno prisotno v bolj „sodobnih“ oblikah.