Andrey Gnyot

Za aretacijo je v Belorusiji dovolj, da izberete napačen poklic. Kot se je izkazalo, ste lahko zaradi takšne usodne napake aretirani tudi v središču Evrope, na primer v Srbiji. In to s pomočjo tako prestižne mednarodne organizacije, kot je Interpol. Moje besede so polne jedkega sarkazma in grenke resnice, vendar ne pretiravam. Ime mi je Andrey Gnyot. Sem beloruski filmski ustvarjalec, novinar in nekdanji politični zapornik. To je moja zgodba.

Leta 1999 sem se odločil postati novinar. Televizija in radio sta bila moja strast, moje sanje in moj konjiček. Kako bi si lahko 17-letnik predstavljal, da bo v njegovi državi neodvisno novinarstvo označeno kot ekstremizem, vsi drugi mediji pa bodo postali propagandno trobilo? Ne, nihče od nas ni pričakoval, da se bo to zgodilo v Evropi v 21. stoletju. A točno tako je danes v diktatorski Belorusiji: v državi ni niti enega samega neodvisnega medija. Vse medijske strukture so v lasti države, ki strogo nadzira izvajanje zelo preproste uredniške politike: hvaliti je treba Lukašenkovo samooklicano oblast, vsi, ki si jo upajo kritizirati, čeprav konstruktivno, pa dobijo iz komunistične preteklosti izposojeno oznako „sovražnik ljudstva“.

Tako je sredi prvega desetletja 21. stoletja mladi in naivni diplomant novinarstva poskušal najti svoje mesto v tem poklicu. Med študijem in po njem sem pridobil veliko praktičnih izkušenj na področju televizije in radia ter sem natančno vedel, kaj želim. Možnosti pa so hitro usihale: zasebne radijske postaje so se zapirale ali jih je prevzela država, neodvisne televizijske postaje pa niso mogle dobiti niti oddajne frekvence. Izbira ni bila velika: širi propagando ali pa se izogni občutljivim vprašanjem in se omeji na brezzobi razvedrilni program. Novinarstvo je v Belorusiji preživelo le po zaslugi nekaj časopisov in neodvisnih spletnih portalov. Številni novinarji so zapustili ta poklic, številne so preganjali. Belorusko ministrstvo za informiranje je medije redno opozarjalo in za preklic dovoljenja za delovanje so zadostovala že tri opozorila. Po podatkih beloruskega združenja novinarjev se je število časopisov v obdobju 2020–2024 zmanjšalo za 21 %. Na beloruskem trgu so ostale le neškodljive publikacije, kot so publikacije za lastnike dač ter ljubitelje šal in križank. Vse neodvisne družbeno-politične publikacije so oblasti zaprle ali pa so se same odločile, da ustavijo tiskanje, ker je nadaljnje izhajanje postalo nemogoče.

Na srečno sem sam lahko našel kompromisno rešitev: javno sem začel z režiserskim in ustvarjalnim delom, pri katerem sem bil zelo uspešen. Hkrati sem nadaljeval novinarsko delo kot prostovoljec, ne da bi razkril svoje ime in se izpostavil. To se je izkazalo za učinkovito taktiko. Uporabil sem vse svoje izkušnje in poklicne stike, da sem od leta 2020 neodvisnim medijem lahko posredoval sveže videoposnetke; vključil sem se tudi v državljanski in politični aktivizem ter postal soustanovitelj državljanskega gibanja za človekove pravice „Free Association of Athletes of Belarus SOS.BY“. Mislim, da ne morem biti obtožen pristranskosti in vpletenosti, saj sem izbral stran ljudi v svoji državi – diktatura nima nobene zveze z objektivnostjo, prav tako pa propaganda nima nobene zveze z novinarstvom.

Belorusija se je leta 2021 na lestvici svobode tiska med 180 državami uvrstila na 158. mesto. V primerjavi z letom 2020 je padla za pet mest. „Belorusija je najnevarnejša država v Evropi za medijske delavce,“ opozarja mednarodna organizacija za človekove pravice Novinarji brez meja.

Preference Belorusov v protestnem letu 2020 so jasne: za 60 % anketirancev so bili glavni vir informacij internet in socialni mediji. Televizija je bila glavni vir novic samo za 11 % anketirancev, tiskani mediji za 7 % in radio za 5 %. Ko je diktatorski režim to ugotovil, je ukrepal ostro in brezkompromisno. Njegov glavni izum je boj proti „ekstremizmu“, ki je podlaga za cenzuro in preganjanje. Oblasti onemogočajo dostop do vsebin medijskih hiš, ki nadaljujejo svoje dejavnosti iz tujine, vsakršno sodelovanje z njimi pa se šteje za izraz ekstremizma.

Konec leta 2023 je bilo v Belorusiji zaprtih 32 novinarjev. V centrih za pridržanje so bili izpostavljeni pritiskom in nečloveškemu ravnanju. Po navedbah aktivistov za človekove pravice je bloger in novinar „Radio Liberty“ Igor Losik v kazenski koloniji dolgo gladovno stavkal, nato pa se je porezal po rokah in vratu. Obsojen je bil na 15 let zapora. Kazensko preganjanje vseh oblik sodelovanja z neodvisnimi mediji, ki so bili označeni za „ekstremistične skupine“, se je okrepilo. Nov trend je preganjanje ne samo predstavnikov civilne družbe, temveč tudi navadnih državljanov, ki komentirajo kakršne koli družbene in politične dogodke za novinarje.

Moj osebni račun na Instagramu je beloruski režim 31. oktobra 2024 razglasil za „ekstremistični material“. To pomeni, da ne bom kazensko preganjan samo jaz, temveč tudi vsi, ki so me spremljali v Belorusiji in se prijavili na mojem računu. Diktatura je več kot 5000 spletnih virov v Belorusiji razglasila za „ekstremistične“. Impresivna statistika, s katero se morda ne more pohvaliti nobena druga evropska država! Ali Belorusi menijo, da se problemu beloruskega novinarstva namenja dovolj pozornosti? Odkrito povedano – ne, ta problem ni deležen dovolj pozornosti. Ne samo, da se v Belorusiji razgrajuje institucija novinarstva, temveč se fizično uničujejo tudi novinarski strokovnjaki.

Diktatura poskuša preganjati tudi novinarje in aktiviste zunaj Belorusije. Živ primer takega preganjanja sem sam. Režim se je naučil uporabljati demokratične institucije za doseganje svojih grozljivih ciljev. Novinarji, aktivisti, blogerji in politično aktivni državljani so kazensko preganjani zaradi davčnih kaznivih dejanj, predvsem zaradi neplačevanja davkov v preteklosti. To se je izkazalo za odličen način prikrivanja političnih motivov preganjanja. Aktivist za človekove pravice in Nobelov nagrajenec Ales Bialiacki je v zaporu zaradi finančnih obtožb. Glavna urednica neodvisne medijske hiše „TUT.BY“ (ki jo je režim leta 2020 uničil) in njeni sodelavci so zaprti zaradi istega finančnega članka. Interpol je za moje iskanje sprejel isto navedbo o finančnem kriminalu. Potreboval je skoraj osem mesecev, da je opravil notranjo preiskavo in ugotovil, da gre pri mojem iskanju za kršitev členov 2 in 3 njegovega ustanovnega akta. Kljub temu sem bil aretiran in v osrednjem zaporu v Beogradu zaprt sedem mesecev in šest dni. Pet mesecev sem preživel v hišnem priporu s strogimi omejitvami. Srbsko vrhovno sodišče se je dvakrat odločilo, da me izroči diktatorski Belorusiji. Dvakrat sva se z odvetnikom uspešno pritožila zoper to odločbo. Skupaj mi je bilo ukradeno eno leto mojega življenja, moje telesno in duševno zdravje. In vse to zato, ker sem se v napačni državi odločil za napačen poklic. Samo zato, ker sem imel svoje mnenje, ki sem ga izrazil z aktivnim državljanstvom.

Na srečo mi je uspelo zmagati, sicer teh besed ne bi mogli brati. Zahvaljujoč izjemni solidarnosti novinarjev, politikov, civilne družbe in organizacij sem zapustil Srbijo in prišel na varno v Berlin. Vendar moja zgodba še ni končana. Pred mano je še dolgotrajen proces okrevanja in boja. Vem, da sem iskreno izbral svoje poslanstvo, čeprav nekateri menijo, da gre za ekstremizem. Vem, da je neodvisno novinarstvo sestavni del demokratične družbe. Takšne, kot jo želijo zgraditi Belorusi. In pričakujemo, da na tej pomembni poti ne bomo sami.