EESO info

Mlada aktivistka za podnebje in človekove pravice ter soustanoviteljica gibanja Youth for Climate Belgium, Adélaïde Charlier, nam je povedala, kaj vse je narobe s podnebnim dogovorom na COP29, ki je bil nedavno sklenjen v azerbajdžanski prestolnici Bakuju. Konferenca COP29, ki jo mnogi vidijo kot simbol porušenega zaupanja in podnebne neenakosti, je močno razočarala ranljive države in civilno družbo.

Po nedavni konferenci o podnebnih spremembah COP29 v Bakuju je svetovna javnost razdeljena, ranljive države in civilna družba pa izražajo globoko nezadovoljstvo, ker menijo, da je bilo njihovo zaupanje izigrano. Kljub dogovoru, da bo do leta 2035 vsako leto 300 milijard USD namenjenih državam v razvoju za pomoč pri prilagajanju na podnebne spremembe, je to odločno premalo glede na nujne potrebe tistih, ki so najbolj izpostavljeni podnebni krizi.

„Bolje brez dogovora, kot da je ta slab“

Harjeet Singh, direktor za globalno sodelovanje pri Pobudi za pogodbo o neširjenju fosilnih goriv, je 24 ur pred sprejetjem dokončnega dogovora povzel razpoloženje z besedami: „Bolje brez dogovora, kot da je ta slab.“ Njegova izjava je odražala vse večje napetosti med prizadetimi državami, civilno družbo in bogatejšimi državami. V nedeljo je na konferenci udarila kruta resničnost, saj je bil predstavljen le en sam finančni cilj: zaveza v višini 300 milijard EUR letno do leta 2035. Ta cilj je smešen, saj je daleč od tega, kar so skupaj zahtevale ranljive države (1,3 bilijona USD za kritje njihovih potreb v zvezi s prilagajanjem, blaženjem ter odpravo izgub in škode).

Dogovor se navezuje na novi skupni količinsko opredeljeni cilj, ki je namenjen financiranju podnebnega prehoda v državah v razvoju. Čeprav gre za trikratnik cilja 100 milijard USD, določenega leta 2009, ki je bil izpolnjen šele leta 2022 z dveletno zamudo, to še zdaleč ni dovolj. Stomilijardna zaveza iz leta 2009 bi ob upoštevanju inflacije leta 2035 znašala 258 milijard USD, kar pomeni, da bi bil dejanski napor realno višji le za 42 milijard USD. Ranljive države so bile jasne: potrebni so bilijoni, ne milijarde.

Struktura predlaganega finančnega cilja je ravno tako nezadovoljiva kot sam znesek. Ne vsebuje namreč nobene konkretne zaveze glede uporabe mehanizmov javnega financiranja, kot so nepovratna sredstva ali subvencije, ki jih države svetovnega juga nujno potrebujejo.

Poleg tega ni podciljev za ustrezno financiranje blažitve, prilagajanja ter odpravljanja izgub in škode. Pomanjkanje jasne osredotočenosti na prilagajanje ter nesorazmerni poudarek na blaženju, ki ga primarno financirajo multilateralne razvojne banke in zasebni sektor, dokazujeta, da se od leta 2009, ko je bilo prilagajanju namenjenih občutno premalo sredstev, še vedno nismo ničesar naučili. Stanje še dodatno poslabšuje pomanjkanje odgovornosti in namenskega financiranja izgub in škode.

Čeprav so izgube in škoda v sporazumu omenjene, gre zgolj za nedoločno in bežno omembo ter v sporazumu nimajo vsebinske teže. Okvir dopušča tudi obsežno uporabo zasebnega financiranja, vključno z javno-zasebnimi partnerstvi, zasebnimi naložbami z zmanjšanim tveganjem, podprtimi z javnimi sredstvi, in popolnoma zasebnimi naložbami, ki se dejavno spodbujajo.

Neupoštevanje zgodovinske odgovornosti

Dogovor je poleg nezadostnega financiranja razkril tudi globoke razpoke v podnebni diplomaciji. Bogatejše države niso upoštevale različne odgovornosti in so tako del finančnega bremena preložile na ramena ranljivih držav, ki so že zdaj izpostavljene pretežnemu deležu podnebnih vplivov. Države, kot so Indija, Kuba, Bolivija in Nigerija, so izrazile ogorčenje in obtožile bogate države, da se izogibajo plačilu za svoje pretekle emisije toplogrednih plinov.

To neupoštevanje je docela porušilo zaupanje, napetost pa je dosegla raven, kakršne v zgodovini pogajanj na konferencah pogodbenic še ni bilo. Sedanja zaveza v višini 300 milijard USD je razmeroma nizka v primerjavi z 1 bilijonom USD, ki je po ocenah strokovnjakov OZN potreben kot minimalna naložba za države v razvoju (brez Kitajske) do leta 2035.

Slab dogovor pod prisilo

Najrevnejše in najranljivejše države na svetu, vključno s 45 najmanj razvitimi državami in 40 malimi otoškimi državami, so zaradi ogromnega političnega pritiska dogovor na koncu vendarle sprejele. V to so bile prisiljene zaradi bojazni, da bodo ostale brez vsakršnega dogovora, zlasti ker utegne biti med Trumpovim predsedovanjem ogrožen nadaljnji napredek na področju podnebja. Za mnoge je bil to boleč kompromis: sprejeti nezadostno financiranje za takojšnjo pomoč.

Cena zamude

„Slab dogovor“ ni le udarec za diplomatske odnose, ampak bo imel uničujoče posledice za več milijonov ljudi. Ranljive države so se zaradi skrajnih vremenskih razmer, dviga morske gladine in pomanjkanja virov že znašle na robu svojih zmogljivosti. Vlade v bogatejših državah se morajo zavedati, da bodo takojšnje naložbe v podnebne ukrepe stale precej manj, kot če bodo čakale, da se katastrofalno visok račun, ki nam ga izdaja mati narava, še poveča.

Izid konference COP29 pomeni jasno opozorilo: podnebna kriza zahteva drzne in takojšnje ukrepe ter pravičnost za najbolj prizadete. Ker ne sprejmemo zavez, ki bi prispevale k preobrazbi, se z vsakim letom bolj poglabljajo razlike med svetovnim severom in jugom, kar spodjeda samo bistvo svetovnega sodelovanja na področju podnebja.

Pred konferenco COP30 je jasno, da boj za podnebno pravičnost še zdaleč ni končan.

Adélaïde Charlier je 23-letna evropska aktivistka za podnebno pravičnost, najbolj znana kot soustanoviteljica gibanja Youth for Climate Belgium. Zdaj deluje tudi kot ustanoviteljica organizacije Bridge (povezovanje mladinske in podnebne politike). Je tudi nominiranka za uvrstitev na lestvico Forbes 30under30 za leto 2024.

„Ženske na podeželju nočemo vzbujati usmiljenja ali sočutja, temveč hočemo biti priznane in cenjene kot zaveznice pri doseganju trajnostnega razvoja. Potrebujemo priložnosti in kakovostne osnovne storitve, da bi lahko ostale na svoji zemlji in še naprej hranile svet,“ pravi Luz Haro Guanga, ekvadorska kmetovalka in izvršna sekretarka Mreže podeželskih žena v Latinski Ameriki in na Karibskih otokih (RedLAC), ki je nedavno sodelovala v razpravi EESO o ženskah in trojni krizi planeta. Luz Haro Guanga je v pogovoru za EESO info spregovorila o vplivu podnebnih sprememb v Latinski Ameriki in o tem, zakaj kljub nazadovanju na konferenci COP16 v boju za bolj trajnosten in zdrav planet ni ne prostora ne časa za pesimizem.

Vaša organizacija, RedLAC, je sodelovala na COP16. Ali ste razočarani nad rezultati konference, saj ni bilo doseženo soglasje o financiranju varstva narave in biotske raznovrstnosti? Je bilo na konferenci COP16 sploh kaj doseženega?

Haro Guanga: Kot Ekvadorka s podeželja se že od osemdesetih let prejšnjega stoletja borim za pravice svojih podeželskih sester v Ekvadorju. Eno od spoznanj, ki sem jih pridobila v teh skoraj 40 letih, je, da so za družbene procese potrebna ogromna prizadevanja, da je le malo takojšnjih nagrad in da so potrebni predvsem vztrajnost, doslednost in nepopuščanje. Soglasje o financiranju varstva narave in biotske raznovrstnosti bi bilo nekaj odličnega, vendar sem prepričana, da so glasovi več tisoč mestnih in podeželskih mož in žena, ki so zasuli COP16 kot plaz zrnc peska, osvojili srca in glave, ki prej niso želeli podpreti teh nujnih podnebnih ukrepov.

Na koncu nismo dosegli svojega cilja, vendar si moramo zdaj pri oblasteh vsakega mesta, skupnosti in države še naprej prizadevati, da se bodo zavedle in z osebno, tehnično in politično voljo sprejele najboljše odločitve, da bi preprečili umiranje ljudi zaradi lakote v prihodnosti, ki bi bilo posledica današnjega neukrepanja.

Kako podnebne spremembe vplivajo na domorodne in podeželske ženske v Latinski Ameriki?

Izpostavila bi rada nekaj dejstev iz dokumenta, ki ga je pripravila Medameriška komisija za ženske (CIM) Organizacije ameriških držav (OAS) na podlagi dialoga s 70 voditeljicami iz 16 držav. Dialog se je začel septembra 2024. Dokument je bil predstavljen na konferenci COP16, v njem pa so bila zapisana tudi mnenja žensk na podeželju.

Ugotovljeno je bilo, da so podnebne spremembe realnost v vseh državah, tudi v Amerikah, in da imajo resne posledice. Posebej so bili izpostavljeni štirje podnebni pojavi.

Dolga suša: nekatere države so poročale, da je bilo več mesecev zelo malo padavin, države na jugu pa so doživele večletne suše.

Zvišanje temperatur je veliko nad normalno ravnjo: te visoke temperature skupaj s suhostjo tal prispevajo k številnim požarom; pri nekaterih gre za samovžig, drugi so podtaknjeni, v vseh primerih pa je eden od dejavnikov za požare tudi sušnost, ki vpliva na življenje in biotsko raznovrstne sisteme. Med srečanjem v Braziliji je bilo na primer sporočeno, da je bilo v zvezni državi Piauí 300 aktivnih požarov.

Viharji: omenjeno je bilo, da je dež intenziven in pada v zelo kratkih nalivih, ki jih pogosto spremljajo močni viharji. Udeleženci iz Srednje Amerike, Mehike, Dominikanske republike in obalnega dela Kolumbije so govorili o povečanju intenzivnosti in pogostosti orkanov in tropskih neviht, ki vplivajo na njihova območja.

Spremembe vzorcev padavin: izjavo „dežuje, ko to najmanj pričakuješ,“ je bilo slišati na vseh sestankih, na jugu in na območjih Andov pa so govorili tudi o nepričakovani zmrzali, toči in sneženju. Na splošno je bilo opaženo zmanjšanje letnih padavin; ko pa je le deževalo, so dejali, so bili to hudi nalivi, ki so povzročili poplave in naravne nesreče, smrtne žrtve ter veliko škodo na infrastrukturi, cestah in na poljih ter vplivali na življenjske pogoje, predvsem na podeželju. Eden od udeležencev je dogajanje povzel z besedami „včasih so padavine grozljive“.

Po drugi strani se uporabljajo netrajnostne prakse, ki izčrpavajo naravne vire. Najbolj zaskrbljujoči in najpogosteje omenjani so bili sekanje dreves in krčenje gozdov in mangrov, podtaknjeni gozdni požari, neustrezno ravnanje z vodnimi viri, onesnaževanje, spodbujanje intenzivnih, ekspanzivnih, vodnointenzivnih in onesnaževalnih dejavnosti ter pretirana uporaba kmetijskih kemikalij, herbicidov in pesticidov.

Eden od izstopajočih dejavnikov je bilo neukrepanje nekaterih lokalnih in nacionalnih vlad, ki niso razvile regulativnih okvirov za omejevanje uničujočih dejavnosti in spodbujanje trajnostnih proizvodnih strategij. Nekatere države predpise sicer imajo, vendar jih oblasti zaradi korupcije ali osebnih političnih interesov ne izvajajo.

Mednarodne voditelje se zato poziva, naj povečajo pritisk na države, da bodo spoštovale sporazume o biotski raznovrstnosti in podnebnih spremembah, ki so jih podpisale.

Ste optimistični ali pesimistični glede smeri, v katero gre boj za varstvo podnebja in okolja? Kaj bi bilo po vašem mnenju treba storiti?

Pomembnih stvari ne bomo dosegli brez velikih ambicij. Podnebne spremembe vplivajo na nas in posledice občutimo vse hitreje, zato ne moremo ustaviti prizadevanj, da bi odločevalci namenili pozornost temeljnim vidikom, ki zahtevajo prednostno ukrepanje, ne le v smislu financiranja, temveč tudi v smislu usklajevanja, sodelovanja ter manjšega egoizma in strankarske politične gorečnosti.

Optimistična sem, da lahko – če še naprej glasno vztrajamo in nepopustljivo ohranjamo dolgoročne družbene procese, če sklepamo strateška zavezništva v Amerikah in po svetu – vplivamo na javne politike in zagotovimo, da se tisti, ki prevzamejo oblast ali odločanje, tudi zavedajo, da se je nujno boriti proti podnebnim spremembam in hkrati omejiti ukrepe, ki pospešujejo njihove škodljive in uničujoče učinke na naš planet: požare, monokulture, vsesplošno uporabo insekticidov in kemikalij, uničevanje vodnih bazenov, neselektiven ribolov, uničevanje izvirov vode, čiščenje odplak itd.

Pesimizem bo oslabil naše glasove, zaradi česar bi se sčasoma odpovedali svojemu delu in boju. Kljub negativnim pojavom ne smemo izgubljati časa, v boju za bolj trajnosten in zdrav planet ni prostora za pesimizem. Gre za vprašanje življenja ali smrti sedanje in prihodnjih generacij!

Čas za ukrepanje je bil včeraj. Vendar je tudi danes še vedno dober dan, da se lotimo spreminjanja ravnanja in sprejemanja zavez v dobro vseh ljudi.

Luz Haro Guanga je ekvadorska kmetovalka in izvršna sekretarka Mreže podeželskih žena v Latinski Ameriki in na Karibskih otokih (RedLAC) ter predsednica tehnične podružnice RedLAC v Ekvadorju, FUNMUJERURAL-e. RedLAC je socialna organizacija, ki jo sestavlja več kot 200 organizacij podeželskih žena iz vse Latinske Amerike in Karibskih otokov. Ustanovljena je bila leta 1990 v Argentini z namenom spodbujati učinkovito državljansko in politično udeležbo žensk na podeželju. Zahvaljujoč njenim dolgoletnim prizadevanjem je Organizacija ameriških držav (OAS) obdobje 2024–2034 razglasila za „medameriško desetletje pravic za vse ženske, mladostnice in deklice na podeželskih območjih v Amerikah“.

Belgijsko združenje Grootouders voor het Klimaat (Stari starši za podnebje) je leta 2021 za svojo kampanjo Onze spaarcenten voor hun toekomst (Naši prihranki za prihodnost) prejelo nagrado EESO za civilno družbo na področju podnebnih ukrepov. Kampanja je bila naslovljena na približno 2,4 milijona belgijskih starih staršev, ki so bili pozvani, naj svoje prihranke – po takratnih ocenah so znašali približno 910 milijard EUR – vložijo v bolj trajnostne projekte. EESO info se je s predstavnikom združenja pogovarjal o podnebnem in trajnostnem financiranju ter o pričakovanjih in načrtih za prihodnost.

Ali tri leta po zaključku kampanje opažate konkretne rezultate? Kako na splošno ocenjujete stanje v Belgiji na področju podnebnega in trajnostnega financiranja? Je bil dosežen napredek? Se ljudje bolj zavedajo pomembnosti tega vprašanja?

Nagrada EESO je bila za nas pomembno priznanje in podpora. Nanjo smo se pogosto sklicevali v stikih z vlado, drugimi organizacijami in našimi sodržavljani. Pomagala nam je navezati še več stikov in nadalje razvijati našo kampanjo, tako za naše stare starše kot za mlajše generacije. Pripravili smo predstavitve, delavnice in vrsto predavanj o trajnostnem financiranju.

Ugotovili smo, da ta tema še vedno ni popolnoma jasna, čeprav je bilo v Evropi že veliko zakonodajnih prizadevanj na tem področju (taksonomija, zeleni dogovor, direktiva o poročanju podjetij o trajnostnosti, direktiva o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti ipd.). Zato pa podjetja in panoge zdaj izvajajo vse več pobud, na katere lahko opozarjamo. To vzbuja upanje in je resnično nujno, kot so žal znova pokazali (slabi) rezultati s konference pogodbenic COP v Bakuju.

Nedavna študija je pokazala, da so naša prizadevanja za ozaveščanje še vedno zelo nujna. Le 5–15 % vlagateljev izkoristi svojo pravico, da finančne ustanove pozove, naj upoštevajo njihove želje glede trajnostnosti. Zato moramo še naprej delovati na tem področju.

Kaj pričakujete od konference COP29? Se je boste udeležili, če ne osebno, pa tako, da boste podprli 12-letnega Ferreja in njegove stare starše? Menite, da je podnebno financiranje ključna tema v pravičnem prehodu?

Kot to pišemo, je konferenca COP29 že mimo. Že od začetka smo popolnoma – tako finančno kot z vidika komuniciranja – podprli 12-letnega Ferreja in njegove stare starše, člane združenja Grootouders voor het Klimaat, ki so odpotovali v Baku, da bi se tam slišal tudi glas otrok. Ob tej priložnosti se želimo zahvaliti vsem starim staršem in organom, ki so to omogočili.

Konferenca COP29 bi morala biti konferenca o podnebnem financiranju, saj je to dejansko ključno za pravični prehod. V Bakuju smo žal ugotovili, da je to financiranje še vedno zelo nezadostno. Naše sporočilo ostaja enako: denar je na voljo in tiste, ki ga imajo, pozivamo, naj prevzamejo odgovornost in ga uporabijo za trajnostno prihodnost naših otrok.

Katere druge projekte izvajate v okviru združenja? Že načrtujete nove?

Še naprej z upanjem zremo v prihodnost. Naslednje leto, torej leta 2025, ko mineva deset let po sprejetju Pariškega sporazuma, se bomo obrnili na mnoge stare starše v naši državi, ki so člani velikih organizacij starejših v Flandriji. Trenutno smo na sredini priprav in več deset „starih staršev za podnebje“ izobražujemo, da bodo lahko samozavestno sodelovali v pogovorih o podnebju, da bodo znali prisluhniti in pomagati.

Pripravili smo več delavnic, med drugim eno o vprašanju, kako trajnostno varčevati in vlagati, ki jih brezplačno organiziramo za vse lokalne enote organizacij starejših občanov. Zdaj opažamo veliko navdušenja. Konec novembra 2025 bomo priredili velik zaključni dogodek, ki – tako upamo – ne bo konec, temveč začetek vse večjih prizadevanj za prihodnost.

Hugo Van Dienderen je soustanovitelj in sopredsednik združenja Grootouders voor het Klimaat, ki je bilo ustanovljeno leta 2019 in je neodvisno gibanje starejših, zlasti starih mam in očetov, ki želijo prihodnjim generacijam zapustiti lepši svet.

Na posnetku: Ferre s svojimi „starimi starši za podnebje“ na konferenci COP29 v Bakuju. Ferre je imel priložnost, da mnoge ljudi seznani s svojo zaskrbljenostjo zaradi podnebne krize.

Ali lahko s trajnostnimi naložbami pomagamo rešiti svet? Finančni sektor zaradi okoljskih in socialnih izzivov doživlja izjemno preobrazbo. Dr. Brigitte Bernard-Rau z univerze v Hamburgu zato preučuje naložbe z učinkom, novo močno naložbeno strategijo, ki korenito spreminja naše dojemanje pomena kapitala in financiranja v družbi ter postavlja pod vprašaj tradicionalno pojmovanje, da morajo vlagatelji izbirati med zaslužkom in zaslugami.

Piše Brigitte Bernard-Rau

V svetu, ki se sooča z doslej največjimi okoljskimi in socialnimi izzivi, od podnebnih sprememb in izgube biotske raznovrstnosti do prehranske varnosti, neenakosti ter izzivov na področju blaginje in zdravstvenega varstva, tudi finančni sektor doživlja izjemno preobrazbo. Naložbe z učinkom so se pojavile kot trden pristop, ki postavlja pod vprašaj tradicionalno pojmovanje, da morajo vlagatelji izbirati med zaslužkom in zaslugami. Toda kaj točno so naložbe z učinkom in kako se razlikujejo od drugih oblik trajnostnega financiranja?

Kaj so naložbe z učinkom

Naložbe z učinkom v bistvu predstavljajo korenito spremembo razmišljanja o pomenu kapitala in financiranja v družbi. Mreža Global Impact Investing Network (GIIN) jih opredeljuje kot strategijo za naložbe, katerih namen je – poleg finančnega donosa – ustvariti pozitivne in merljive družbene in okoljske učinke. A ta navidezno enostavna opredelitev prikrije dejstvo, da je preobrazbeni potencial naložb z učinkom izredno kompleksen.

Da bi v celoti razumeli poseben pomen tovrstnih naložb za sodobno financiranje, ki temelji na materialističnem pristopu, je treba pogledati, kje je njihovo mesto v široki paleti naložbenih pristopov. Na enem koncu so tradicionalne naložbe, pri katerih sta najpomembnejša finančni donos in čim večji dobiček, družbeni ali okoljski pomisleki pa pri odločanju nimajo nobene vloge. Če se postopoma oddaljimo od tega, naletimo na vse bolj sofisticirane pristope za vključevanje dejavnikov družbene in okoljske uspešnosti, ki omogočajo celo vrsto trajnostnih finančnih naložb. Med njimi so naložbe z učinkom dokončna naložbena strategija, ki podpira pozitivne in preobrazbene spremembe tako, da finančni donos kombinira z družbenimi in okoljskimi cilji.

Kratka predstavitev naložbenih pristopov:

• tradicionalne naložbe so osredotočene zgolj na finančni donos, družbeni in okoljski dejavniki niso upoštevani. Dolgo so bile steber kapitalskih trgov;
• pri naložbah z vključevanjem okoljskih in socialnih meril ter meril v zvezi z upravljanjem se ta merila kot kazalniki tveganja upoštevajo pri naložbenih odločitvah, vendar niso glavno gonilo naložb;
• pri trajnostnem financiranju se okoljska in socialna merila ter merila v zvezi upravljanjem upoštevajo pri odločanju o naložbah, trajnostnost pa se obravnava kot dejavnik, ki ustvarja vrednost. Podpirajo se naložbe, ki obravnavajo izzive, povezane s trajnostnostjo, in sprožajo pozitivne družbene ter okoljske spremembe. Vključene so tudi naložbe v prehod, pri čemer se financira tisto, kar je že danes okolju prijazno (zeleno financiranje), vendar tudi premik k tistemu, kar bo sčasoma obrodilo okolju prijazne sadove (financiranje prehoda);
• naložbe z učinkom pomenijo velik premik na finančnih trgih in bistveno preusmeritev k učinku. Pri teh naložbah je pomembno vprašanje, ali naložbe v trajnostnost pomagajo izboljšati svet. Zato so naložbe z učinkom najbolj namenski pristop, saj gre za aktivna prizadevanja tako za finančni donos kot za merljiv pozitiven družbeni ali okoljski učinek z enako zavezo.

Dve plati naložb z učinkom: skladnost z učinkom in ustvarjanje učinka

Pri naložbah z učinkom je ključno razlikovati med naložbami, ki so skladne z učinkom, in tistimi, ki ustvarjajo učinek. To razlikovanje pomaga vlagateljem razumeti, kam je šel njihov denar, vendar tudi, kako prispeva k pozitivnim spremembam.

• Naložbe, skladne z učinkom, so namenjene podpori podjetjem, ki so že dokazala uporabo družbeno ali okoljsko pozitivnih praks ter se zavezala, da bodo s svojimi dejavnostmi in rezultati dosegala pozitivne učinke.
• Z naložbami, ki ustvarjajo učinek, pa se aktivno iščejo nove rešitve za družbene ali okoljske izzive, ki so pogosto osredotočene na preobrazbo in sistemske spremembe.

V praksi se to teoretično razlikovanje kaže v različni uporabi v različnih panogah.

Čista energija

V prehodu na čisto energijo lahko naložbe, skladne z učinkom, vključujejo nakupe delnic v uveljavljena energetska podjetja za energijo iz obnovljivih virov ali proizvajalce električnih vozil. Ta podjetja že s svojim osnovnim poslovnim modelom prispevajo k okoljski trajnostnosti. Naložbe, ki ustvarjajo učinek, pa so lahko v istem sektorju osredotočene na iskanje zagonskih podjetij, ki se ukvarjajo z zgodnjimi fazami tehnologije baterij, ali inovativnih projektov skupnosti za sončno energijo na slabo pokritih območjih. Tako prinašajo popolnoma nove rešitve za izzive na področju energije.

Trajnostno kmetijstvo

Trajnostno kmetijstvo je še en nazoren primer. Vlagatelji, ki iščejo skladnost z učinkom, bodo morda podprli uveljavljene proizvajalce ekološke hrane ali trajnostne kmetijske dejavnosti. Vlagatelji, ki z naložbami ustvarjajo učinek, pa se bodo osredotočili na razvoj novih regenerativnih kmetijskih tehnik ali revolucionarnih rešitev za urbano kmetijstvo, ki bi lahko spremenile naš način proizvodnje hrane.

Družbeni učinek

Naložbe, skladne z družbenim učinkom, so pogosto namenjene podpori podjetjem, ki se odločno zavzemajo za raznolikost in pravično delo. Pri naložbah, ki ustvarjajo učinek, pa se na primer iščejo nove, cenovno dostopne stanovanjske rešitve ali prelomne tehnološke rešitve na področju izobraževanja v slabo pokritih skupnostih, s čimer se aktivno oblikujejo nove možnosti za socialno enakost.

Naložbeni procesi: od namere do učinka

Za uspeh naložb z učinkom je potreben strog postopek, katerega namen je doseči pozitivne družbene in okoljske spremembe in se začne z določitvijo jasnih ciljev glede učinka. Vlagatelji morajo opredeliti specifične okoljske ali družbene rezultate, ki jih želijo doseči, in merljive cilje, ki jih morajo pogosto uskladiti z uvedenimi okviri, kot je globalni kazalnik Združenih narodov za 17 ciljev trajnostnega razvoja in njihovih 169 podciljev Agende 2030.

Ta „namernost“ je tisto, zaradi česar se naložbe z učinkom razlikujejo od drugih oblik trajnostnega financiranja. Vlagatelji, osredotočeni na učinek, morajo začeti postopek primerne skrbnosti, pri katerem ocenijo tako finančne rezultate kot možnosti za ustvarjanje in merjenje smiselnih družbenih ali okoljskih učinkov.

Finančno ocenjevanje naložb je uveljavljena praksa, ki jo podpirajo standardizirana metrika in zanesljive metodologije. V primerjavi s tem pa je nefinančno ocenjevanje, na primer družbenega in okoljskega učinka, še vedno manj razvito in zanj ni univerzalnih okvirov. Vlagatelji morajo zato izvesti več kot le tradicionalno finančno analizo, da bi ocenili, kako močno je podjetje zavezano učinku. To vključuje oceno zavezanosti uprave doseganju ciljev glede učinka, njene zmožnosti, da izmeri dejanski učinek, in sposobnosti, da pregledno razkrije rezultate ter poroča o njih. Postopek ocenjevanja pogosto zajema pregled specifične metrike učinka, ki je prilagojena ciljem naložb, da se zagotovi skladnost s priznanimi okviri, kot je IRIS+ ali projekt za upravljanje učinka (Impact Management Project, IMP, 2024).

Poleg tega je za izboljšanje postopka primerne skrbnosti pomembno razlikovati med učinkom podjetja in učinkom vlagatelja. Učinek podjetja je neposredni družbeni ali okoljski učinek, ki ga podjetje doseže s svojim poslovanjem in izdelki. Nasprotno pa se učinek vlagatelja nanaša na to, kako vlagatelji s svojimi naložbenimi izbirami in strategijami vključevanja vplivajo na obnašanje in rezultate podjetja. Razumevanje te razlike je ključno za natančno oceno splošnega učinka naložbe ter za razvoj učinkovitih praks merjenja učinka.

Izzivi, kompleksnost in pomisleki

Čeprav naložbe z učinkom veliko obetajo, je zanje mnogo ovir:

1. merjenje učinka: ker ni standardne metrike za merjenje, je težko količinsko opredeliti ali primerjati družbene in okoljske rezultate. Preglednost ter strogo spremljanje metrike učinka ter poročanje o njej je ključno za skladnost in odgovornost ter za to, da so trditve o učinku podprte z dokazi;
2. težave s pripisovanjem učinka posameznim naložbam: ta učinek je težko ločiti od širših sistemskih sprememb in ga pripisati posamezni naložbi. Določitev, v kolikšni meri je opažena sprememba neposredno povezana s posamezno naložbo, je še vedno ena najbolj težavnih nalog pri naložbah z učinkom. Napredek pri cilju trajnostnega razvoja št. 3 (zdravje in dobro počutje) je na primer lahko rezultat kombinacije naložb v zdravstvene zmogljivosti, izobraževanje in infrastrukturo, ne pa ene same ciljne naložbe. Razviti je treba metodologije, kot sta analiza hipotetičnega scenarija in primerjava kontrolnih skupin, vendar to zahteva veliko virov in ni vedno izvedljivo, zlasti pri manjših projektih ali na trgih v razvoju;
3. lažna družbena odgovornost: pretirane ali lažne trditve podjetij ali v okviru skladov o njihovem družbenem ali okoljskem učinku spodkopavajo zaupanje v ta sektor. Za ohranitev zaupanja in integritete na celotnem področju naložb z učinkom so izredno pomembni pregledno poročanje in preverjene trditve o učinku (ITF). Jasni standardi za merjenje učinka in zanesljive metode preverjanja so poleg revizij, ki jih izvajajo tretje strani, in neodvisnega certificiranja, ključni za nadaljnjo kredibilnost.

Sprostitev preobrazbenega potenciala naložb z učinkom

Naložbe z učinkom so na prvem mestu, ko gre za korenito preobrazbo svetovnega financiranja, saj so veliko več kot zgolj še ena naložbena strategija. Pomenijo temeljito spremembo pomena financiranja v družbi. Izpodbijajo tradicionalno prepričanje, da finančni donos ter pozitivni družbeni in okoljski učinki niso združljivi.

Razvoj naložb z učinkom je pokazal, da si lahko vlagatelji istočasno prizadevajo za dobiček in prispevajo k smiselnim družbenim in okoljskim spremembam. Naložbe z učinkom povezujejo namen z dobičkom in so tako prepričljiv pristop k finančnemu sistemu, ki služi tako ljudem kot planetu.

Brigitte Bernard-Rau je podoktorska raziskovalka in sodelavka na fakulteti za ekonomijo in družboslovje univerze v Hamburgu. V svojih raziskavah se osredotoča na okoljska in socialna merila ter merila v zvezi z upravljanjem, bonitetne agencije, trajnostno financiranje, družbeno odgovorne naložbe, naložbe z učinkom in družbeno odgovornost podjetij. Pred kratkim je objavila knjigo z naslovom Sustainability Stories: The Power of Narratives to Understand Global Challenges (Zgodbe o trajnostnosti: moč pripovedi za razumevanje svetovnih izzivov, Springer Nature, 2024). V knjigi predstavlja več kot 30 navdihujočih zgodb različnih avtorjev s celega sveta, ki opisujejo različne načine, kako podpreti skupno dobro in v skupnostih ter v poklicnem in zasebnem življenju ljudi spreminjati stvari na bolje.

„Podnebni poročevalci“ je nova litovska tiskovna agencija za podnebne spremembe, ki želi odgovoriti na utrujenost pri poročanju o podnebnih spremembah in vprašanje podnebnih sprememb ponovno postaviti v ospredje uredniških programov. Kot poseben primer ljudskega novinarstva agencija Podnebni poročevalci združuje komunikacijo in podnebni aktivizem, katerega namen je ljudi seznanjati s tematiko podnebnih sprememb in dati glas materi Zemlji v času okoljske krize.

Piše: Rūta Trainytė

Letos je v Litvi začela delovati tiskovna agencija za podnebne spremembe „Podnebni poročevalci“. Gre za pobudo nevladnih organizacij in primer ljudskega novinarstva. Namen tiskovne agencije je pomagati novinarjem pri poročanju o različnih vidikih okoljske krize. V ta namen ekipa agencije pripravlja besedila in jih posreduje urednikom.

Delo agencije opravlja skupina aktivistov. Besedila pišejo novinarji, strokovnjaki za odnose z javnostmi, predstavniki nevladnih organizacij, aktivisti in znanstveniki – skratka, ljudje, ki skrbijo za dogajanje in želijo družbene spremembe. Sestavljajo tudi upravo agencije „Podnebni poročevalci“, ki zagotavlja, da je nova pobuda zaupanja vredna.

„Podnebni poročevalci“ niso novinci na področju komuniciranja, temveč imajo že veliko izkušenj na področju odnosov z javnostmi, urejanja besedil ter oblikovanja in vzdrževanja spletnih portalov. Ravno tako nismo novinci, ko gre za podnebna vprašanja. Tako je nastala ta ideja. Počnemo to, kar počnemo najbolje, in to združujemo s podnebnim aktivizmom. Med to okoljsko krizo dajemo besedo materi Zemlji.

Seveda smo tudi v stiku z novinarji. Prevladujoč trend v uredniških pisarnah je prepričanje, da podnebne novice niso zanimive za javnost in ne ustvarjajo klikov. Izogibajo se objavi člankov z naslovi, ki vsebujejo izraza „podnebne spremembe“ ali „podnebna kriza“. Kaj pomeni zanikanje podnebne krize? Ali je to način za zaščito družbe pred slabimi novicami in tesnobo?

To morda ni tako slabo. Ogromno število novic vsak dan preplavi uredniške pisarne, ki jih je fizično težko obdelati, tudi brez objave novic, povezanih s podnebjem. Poleg tega je treba poznati temo. Tu nastopimo mi. Naslednji korak je izobraževanje novinarjev. Vidimo, da morajo novinarji to vprašanje razumeti, da ne bi širili zelenega zavajanja.

Druga ideja je, da bi nekatere skupine poučili o podnebnih spremembah na privlačen način. Predvsem želimo stopiti v stik z mladimi in ugotovili smo, da se ti dobro odzivajo na humor. Ne vemo še, kako naj bi to v prihodnosti uresničili, vendar razmišljamo v tej smeri.

Tiskovna agencija deluje zdaj že nekaj mesecev. Iz lastnih izkušenj vemo, da moramo biti potrpežljivi. Z našimi novicami vztrajno in namenoma trkamo na vrata uredniških pisarn. Naša besedila so že objavljena na glavnih litovskih informativnih portalih in prejemamo vabila za radijske oddaje.

Da bi zagotovili visoko kakovost našega uredniškega dela, je zelo pomembno, da prejmemo precejšnjo podporo litovskih okoljskih organizacij, da so naše organizacije članice mednarodnih mrež nevladnih organizacij, da sodelujejo v delovnih skupinah na ravni EU in da zastopajo Litvo v EESO. To nam omogoča, da širimo različne teme in ostanemo seznanjeni z aktualnimi zadevami.

Naša povezava z EESO ni samo član Kęstutis Kupšys, ki je eden od pobudnikov projekta. Člani EESO lahko izmenjajo ustrezne izkušnje iz različnih držav, da bi obogatili podnebne novice, ki jih objavlja agencija „Podnebni poročevalci“. V zvezi s tem smo nedavno govorili s francoskim članom EESO Arnaudom Schwartzem ob robu svetovnega vrha o biotski raznovrstnosti COP16. Spoznanja, ki jih je posredoval neposredno iz Calija, so privedla do članka „Podnebni poročevalci“. Njegove misli so bile kmalu v litovskih medijih. Ta model, pri katerem se strokovno znanje članov EESO uporablja za učinkovito obveščanje lokalnega občinstva po svetu, se je izkazal za uspešnega. Zato ga bomo v prihodnosti ponovno uporabili.

Rūta Trainytė je urednica tiskovne agencije za podnebne spremembe „Climate Reporters“. Agencija je del projekta ŽALINK, ki ga financira država. Projekt, ki ga vodijo združenje potrošnikov, platforma za razvojno sodelovanje in nevladna organizacija „Krožno gospodarstvo“, se financ ira iz programa o podnebnih spremembah Agencije za upravljanje okoljskih projektov Ministrstva za okolje Republike Litve.