Tetjana Ogarkova

V začetku marca letos sem s težkim srcem zapustila Kijev, da bi šla v Francijo na dvodnevni simpozij o Ukrajini. To je pomenilo, da se ne bom mogla udeležiti pomembne slovesnosti v Kijevu. Naša prijateljica, pesnica Svitlana Povaljaeva, je na Majdanu, osrednjem trgu prestolnice, organizirala slovesnost v slovo od svojega starejšega sina Vasilija, ki je 28-leten padel v bitki. Njegov mlajši brat Roman je bil ubit v bitki za osvoboditev Harkova poleti 2022. Star je bil 24 let.

S kepo v želodcu sem šla na vlak. Doma sem pustila tri otroke. To ni bilo prvič, da sem se med vojno odpravila na krajše potovanje v tujino. A tokrat sem bila otrpla od groze.

Vedela sem, da ob neposredni nevarnosti ruskih balističnih raket opozorilni sistem mojega telefona ne bo pokazal rdeče barve. Nekaj dni sem bila 2000 kilometrov od doma brez informacij o varnosti hčerk. Bilo je nevzdržno.

Opozorilni sistem bi lahko odpovedal, ker so ZDA Ukrajini ukinile obveščevalne podatke, vključno s podatki za zgodnje odkrivanje balističnih raket z ruskega ozemlja. Ustavile so tudi vojaško pomoč in celo blokirale opremo, ki je bila že poslana na Poljsko.

Nekaj dni pozneje sem se vrnila v Ukrajino. V tem času so potekala pogajanja med delegacijami Ukrajine, ZDA in Saudove Arabije. Ukrajina je bila pripravljena na popolno in takojšnjo prekinitev ognja, če bi Rusija storila enako. Donald Trump je bil zadovoljen. Ameriška obveščevalna služba se je vrnila skupaj z vojaško pomočjo, ki jo je odobrila Bidenova administracija.

Zaupanja pa ni več. Ko te enkrat izdajo, se je težko pretvarjati, da je vse v redu.

Ali tudi Evropa deli ta občutek izdajstva? Doba varnostnega ščita Nata pod ameriškim vodstvom je končana. Trumpovi podporniki se obračajo stran. Nameravajo namreč čim bolj zmanjšati vojaško in humanitarno prisotnost v Evropi ter Rusijo, agresorko, potegniti ven iz diplomatske in gospodarske osamitve.

Če Trump želi premirje v Ukrajini čim prej in ne glede na to, kako, je to zato, ker ga stiska Ukrajine ne zanima. Želi le čim bolj zmanjšati stroške za proračun ZDA. ZDA ne sodelujejo več na srečanjih, kot je bilo tisto v oporišču Ramstein, in letos ni predvidena nobena nadaljnja vojaška pomoč ZDA.

Mir na račun ukrajinskega poraza administracije ZDA ne moti. Odposlanca Steve Witkoff in Keith Kellogg predlagata, da se Ukrajina razdeli na dva ali tri ločene dele po zgledu Nemčije po drugi svetovni vojni in padcu nacizma. Kot če bi bila Ukrajina agresorka, ki je izgubila vojno.

Vendar je ogrožena tudi Evropa. Trump namerava zmanjšati število ameriških vojakov v Evropi in od vsake države članice Nata zahteva petodstotni prispevek v obrambni proračun, ker meni, da je obramba Evrope evropski problem.

Rusija to opazuje. V Rusiji Nato brez vodstva ZDA ni niti obrambna niti odvračilna sila. Kako dolgo bi trajalo oblikovanje „Evrope obrambe“, ki bi lahko sama skrbela za lastno varnost? Če se vam to vprašanje zdi preveč abstraktno, poskusite odgovoriti na naslednje: kdo od Evropejcev bo branil baltske države, če bo Rusija po svojih operacijah usposabljanja v Belorusiji septembra 2025 šla v napad?

Po ameriški izdaji je Evropa pred zelo jasno izbiro: da danes brani Ukrajino, kot bi branila sebe, ali pa se sooči z rusko vojsko na svojem ozemlju. Bitka ne bo lahka, vendar nobena bitka ni vnaprej zgubljena.

Mojo pozornost je konec marca pritegnila raziskava ukrajinskega javnega mnenja: več kot 80 % Ukrajincev je pripravljenih nadaljevati boj proti Rusiji tudi brez podpore ZDA.

Treba je še ugotoviti, koliko Evropejcev nas bo podpiralo.