Konferenca COP27, vsakoletni najpomembnejši dogodek Združenih narodov, namenjen pogajanju o podnebju, ki je letos potekala v Egiptu, je podrla več rekordov – ne le glede števila udeležencev. Po dveh letih pandemije COVID-19 in omejevanja javnega druženja se je je namreč osebno udeležilo skoraj 35 000 ljudi, kar je znak za povratek v normalno stanje.

Prvotni namen konference COP27 je bil dogovor o predlogih in rešitvah za boj proti podnebnim spremembam ter iskanje možnosti za njihovo blažitev in prilagajanje nanje. Medtem je konferenca postala oder za opozarjanje na posledice podnebnih sprememb za vsakega posameznika, ne glede na to, od kod prihaja in kako se preživlja. Spremljala so jo prevelika pričakovanja in ogromno točk na dnevnem redu. Poleg prizadevanj za zmanjšanje emisij CO₂ so se udeleženci pogajali o mnogih različnih političnih temah, od zdravja in enakosti spolov do človekovih pravic. Prvič je bilo na dnevnem redu tudi kmetijstvo, kar dokazuje, da so posledice degradacije zemljišč in gozdov za naše prehranske sisteme in življenja kmetov zaskrbljujoče, vendar hkrati že tako preveč kompleksnemu problemu dodaja še eno razsežnost.

Končni rezultat, dosežen po 36-urnemu podaljšanju konference, je bliže podnebni pravičnosti kot pa podnebnemu ukrepanju. Pozitivno presenečenje je bilo sprejetje dogovora o skladu o „izgubah in škodi“, tj. finančni podpori za nadomestitev okoljske škode in degradacije, ki sta nastali ali še nastajata kot posledica podnebnih sprememb v najbolj ranljivih državah v razvoju. Ta tema je bila v zraku že skoraj desetletje, preden je bila letos končno uvrščena na dnevni red konference.
Manj – ali bolje rečeno nobenega – napredka pa ni bilo doseženega v zvezi z odločnejšimi podnebnimi ukrepi, tj. večjimi prizadevanji in zavezami držav, da bi zmanjšale svoje emisije CO₂. Poskus pogajalcev Evropske komisije, da bi svojo podporo skladu za izgube in škodo pogojili z obljubami velikih onesnaževalcev, kot je Kitajska, da bistveno zmanjšajo svoje emisije, je popolnoma spodletel. Nekatere države bi lahko celo nazadovale v zvezi s cilji, ki so bili leta 2015 že dogovorjeni v okviru Pariškega sporazuma in lansko leto na konferenci COP26 v Glasgowu.

Zasedanje v Šarm el Šejku, ki je bilo napovedano kot „konferenca o izvajanju“, je v resnici prineslo tveganje, da bo mnogo že doseženega napredka izničenega, zlasti dogovorjen cilj glede zmanjšanja globalnega segrevanja na 1,5 stopinj. Države so barantale o statusu Kitajske (Ali je res še vedno država v razvoju?), o postopnem opuščanju ali postopnem zmanjševanju vseh fosilnih goriv ali le premoga, o pogojih za sklad in tehnologije in podobno.
Takšna dinamika odpira veliko vprašanje, ali je sedanji format konference sploh še primeren. Glavni cilj, to je svetovni dogovor o nujnem zmanjšanju emisij CO₂, je bil namreč dosežen na konferenci COP21 v Parizu. Kako ga uresničiti, kakšne metode uporabiti za računanje emisij ali preverjanje zmanjšanja, kateri organi naj bodo za to odgovorni in kje naj se nahajajo – to so zelo tehnična vprašanja, o katerih se morda ne bi smeli pogajati ministri iz skoraj 200 držav, zlasti če je treba na vsaki konferenci pri kateri koli od tem, ki nekaterim stranem niso všeč, začeti od samega začetka. O izvajanju bi bilo treba razpravljati na tehnični in delovni ravni in ne na vsakoletnih srečanjih voditeljev držav in vlad. Pogodbenice bi se morale sestajati v daljših časovnih razmikih, kadar so potrebni novi dogovori za nadaljevanje dela.

Konferenca COP27 v Egiptu torej ni izpolnila pričakovanj glede bolj konkretnih ali ambicioznih podnebnih ukrepov, čeprav je bilo doseženega nekaj napredka pri podnebni pravičnosti. Toda bila je zelo uspešna platforma za srečanje podnebnih in okoljskih aktivistov ter zagovornikov človekovih pravic, seznanjanje s podnebnimi ukrepi ali njihovim pomanjkanjem ter ozaveščanje o resničnih in prisotnih nevarnostih, ki jih prinašajo podnebne spremembe.