EESO je v svojem poročilu pozdravil predlog Komisije, da se revidira uredba o uporabi določb Aarhuške konvencije in izboljša dostop posameznikov in nevladnih organizacij do upravne in sodne revizije v okoljskih zadevah, hkrati pa poudarja, da je revidirana uredba premalo ambiciozna.

Evropska unija je podpisnica Aarhuške konvencije že od leta 2005, vendar še ne izpolnjuje vseh zahtev glede dostopa do pravnega varstva.

Spremenjena uredba, ki jo predlaga Komisija, je po mnenju EESO – ki se je v poročilu, ki ga je sprejel januarja, načeloma strinjal s predlaganimi spremembami – korak naprej in nujna za uresničitev evropskega zelenega dogovora.

Poročevalec Arnaud Schwartz je izpostavil nekaj pomanjkljivosti nove uredbe, na podlagi katerih bi se lahko institucije EU izmuznile svoji odgovornosti.

EESO se na primer ne strinja s predlogom Komisije o izključitvi aktov EU, ki vključujejo „ nacionalne izvedbene ukrepe“, saj dejansko obstaja možnost, da bi ta izključitev izničila ali razvrednotila uredbo Komisije.

Poleg tega je zaskrbljen zaradi reforme mehanizma notranje revizije, s katerim se v uredbi o uporabi določb Aarhuške konvencije nevladnim organizacijam omogoča, da reagirajo na upravne akte EU in njihove opustitve. Če bi organizacije civilne družbe imele možnost, da opravijo pregled šele po sprejetju izvedbenih ukrepov, bi bili številni, če ne vsi, akti in opustitve EU izključeni iz notranje revizije.

EESO poziva Komisijo, naj olajša dostop do pravnega varstva vsem organizacijam civilne družbe.

„Socialni partnerji so ključni akterji pri okoljskih zadevah, zato bi jih bilo treba izrecno omeniti, ko gre za dostop do pravnega varstva,“ je poudarila soporočevalka Isabel Caño Aguilar. „Da bi zagotovili dejanski dostop do sodne revizije, se organizacije civilne družbe ne bi smele soočati z dodatnimi obremenitvami, kot so dodatni stroški in birokracija," je še dejala ga. Caño. (mr)