Hélène Theunissen: „Umetnik, ki ne more ustvarjati, se počuti praznega“

Umetniki so kolateralne žrtve pandemije. Gledališča so večino časa zaprta. Številni igralci, režiserji, glasbeniki, plesalci in gledališki tehniki so v teh nepričakovanih okoliščinah ostali brez dela. Največje posledice so strah pred prihodnostjo in veliko nezadovoljstvo.
Umetnik, ki ne more ustvarjati, se počuti praznega.

Nekateri pravijo, da lahko ta čas izkoristimo za branje, pisanje, uresničevanje sprejetih načrtov ali snovanje novih, žal pa navdih ne pride na ukaz. V negotovem in tesnobnem ozračju ima umetnik manj navdiha. Ta vsiljeni čas nam je zelo težko izkoristiti, ker se je ustavil in si ga nismo želeli. Umetniki zaradi teh razmer zelo trpijo in dlje ko trajajo, huje jim je. Že tretjič v enem letu so se gledališča zaprla in predstave odpovedale.
 
Tu so še finančne posledice. Res je, da nadomestila plače za čas čakanja na delo pomagajo, vendar so za to potrebni zelo dolgi in zapleteni upravni ukrepi. Denar prihaja na bančne račune počasi, nadomestila pa krijejo le del plače. Veliko umetnikov se je zato znašlo v težkem finančnem položaju.
 
Gledališki direktorji so preobremenjeni s spreminjanjem programov in morajo predstave, ki so bile žrtvovane zaradi zdravstvene krize, prelagati na prihodnje sezone. Novi projekti bodo prišli na vrsto zadnji. V gledališčih, operah, kinematografih in svetu prireditev je nastal resničen zastoj. Obeti so negotovi, kar vzbuja tesnobo.

V tej negotovosti je nemogoče ostati organiziran.
 
V medijih poslušamo, da nismo bistveni del družbe, kar je nadvse žaljivo, hkrati pa poraja vprašanja vsem tistim, ki delajo v svetu kulture. Vse življenje sem posvetila svojemu poklicu. Žalostno in nespodbudno je poslušati, da država vse moje delo šteje za nebistveno. Umetniki so zato finančno in moralno v zelo težkem položaju.
 
Ponovno bistveni
 
Obstajajo tudi pozitivne stvari. Med umetniki vlada velika solidarnost. Nekateri so uporabili nove tehnologije za nove oblike izražanja. Morali so najti nove načine obstoja. Nikoli pa ne bomo nadomestili dejanske prisotnosti umetnika na odru. Čudovito pri predstavi v živo je edinstvena in izjemna povezanost z občinstvom iz mesa in krvi. Prisotnost umetnika in občinstva v živo je bistvena za pristno umetniško doživetje.
 
Ljudje so začeli pogrešati kulturo, kar je pozitivno. Ko se bodo kulturna središča ponovno odprla, menim, da se bo javnost drugače odzivala, saj se bo zavedala, kako pomembna je kultura in da so umetniki bistveni za kolektivno svobodo in razvoj. Ljudje bodo morda (in upajmo, da bo tako) hoteli uživati v kulturi še bolj kot prej.
 
V našem poklicu je stanje zaradi krize zelo zapleteno ne glede na to, koliko si star. Najtežje je mladim. Na konservatoriju poučujem učence, bodoče igralce, ne da bi videla njihove obraze. Zelo trpijo in so nezadovoljni. Tistim, ki so pravkar diplomirali, trenutno ni mogoče ponuditi ničesar. Nimajo več dostopa do poklicnih mrež. Po krizi bodo potrebovali veliko podpore.
 
Zaprtje je prizadelo vse generacije umetnikov. Več ko imamo izkušenj, večja je želja po nastopanju. Najstarejši umetniki se bojijo, da ne bo več povpraševanja po njih in da to obdobje pomanjkanja naznanja konec njihove poklicne poti.
 
Borimo se po svojih najboljših močeh. Nekateri so pobiti in nimajo več navdiha, spet drugi pa so polni energije in se na vso moč trudijo, da bi nekaj storili, denimo prek družbenih omrežij in nove tehnologije. Potem so še taki kot jaz, ki kakšen dan imajo energijo, naslednji dan pa so popolnoma brez nje.

Hélène Theunissen