Zsolt Kükedi, član EESO, Madžarska

Zsolt Kükedi se je z nami pogovarjal o svojih prizadevanjih za pomoč Ukrajincem v Ukrajini in na Madžarskem

Kot član okoljske organizacije vem, da lahko zdaj storimo zelo malo, saj razmere niso ugodne za pomisleke, povezane z okoljem. Po drugi strani pa so že preprost znak zanimanja, sočutje in ponujena minimalna pomoč čudoviti za ljudi, ki gostijo begunce. Med svojim delom na področju regionalnega razvoja sem spoznal veliko županov in vodij okrožij, ki so po začetku vojne beguncem takoj in nesebično ponudili svoje občinske hiše in skupne prostore. V naselju s komaj 700 prebivalci je bilo nameščenih več kot sto ljudi. Tu imajo zagotovljeno hrano, streho nad glavo in možnost pranja oblačil. Takoj po izbruhu vojne, ko sem se vrnil domov s plenarnega zasedanja EESO, sem pisal osemnajstim članom lokalnih oblasti, županom in vodjem okrožij na vzhodu Madžarske. Vprašal sem jih, kaj se dogaja z njimi in s čim bi jim lahko pomagali iz daljne Budimpešte. Sam nisem nameraval hiteti na mejo, saj imajo zavzeti prostovoljci v prvih dneh humanitarnega dela težave z organizacijo.

Od osemnajstih oseb, ki sem jih kontaktiral, se jih je odzvalo devet. Drugi verjetno niso imeli časa brati ali odgovarjati na e-pošto, kar je v tem primeru povsem razumljivo. Tisti, ki so se odzvali, pa so povedali, da jih je moje pismo pomirilo. Ne gre niti za ponujanje konkretne pomoči, pomembno je že to, da mislimo nanje. Postalo jim je jasno, da se lahko obrnejo na nas, kar je bilo zelo lepo slišati. Nekdo je prosil za denar, ker je potreboval odeje in pralna sredstva. Nekdo drug me je preusmeril tja, kjer so zaprosili za donacije. Na splošno pa so obljubili, da se bodo javili, če se bodo razmere stabilizirale in finančnega ali osebnega bremena ne bodo več mogli sami nositi.

Ko pišem te vrstice, vem, da bom kmalu spet doma in bom teh devet naslovnikov spet povprašal, kaj se dogaja in kaj potrebujejo. Pogovarjali smo se tudi o tem, kako dolgo se že nismo videli, in čeprav smo se zaradi te žalostne situacije spet zbližali, bi si vsekakor vzeli čas za srečanje v živo. Nič ni bolj pomembno kot imeti prijatelje, na katere se lahko zanesemo.

Sodelovali smo tudi pri drugi obliki pomoči: zbirali smo medicinske pripomočke in jih pošiljali tistim, ki jih potrebujejo in jih v teh razmerah ne morejo dobiti. Številni ljudje zaradi okvar ali bolezni, ki prizadenejo nekatere dele prebavnega ali sečnega trakta, ne morejo naravno opravljati svojih telesnih potreb. To je grozljivo stanje. Telesni odpadki se izločajo skozi stomo na določenem mestu v trebušni steni. Vrečke za stomo smo dostavili z delovnega mesta moje žene, saj bolnik potrebuje eno vrečko na dan, nato pa jo mora zaradi higiene zavreči. Po drugi strani pa brez nje ne moreš živeti niti en dan, saj takrat živiš le nečloveško življenje. Prevoz te ključne vrečke je bil nenačrtovano dejanje. Toda naša življenja so dovolj kompleksna, da lahko razumemo, da so v takšnih razmerah potrebne tudi nenavadne donacije.

Na prošnjo EESO smo na sejah strokovnih skupin razpravljali o ukrajinsko-ruski vojni in njenem vplivu na EESO. V strokovni skupini TEN so me prosili, naj pokličem govornika z bojišča in jedrskega strokovnjaka, da bi lažje razumeli grožnjo, ki preti ukrajinskim jedrskim elektrarnam. Ker imam zaradi svojega razvojnega dela v Ukrajini veliko osebnih poznanstev, mi je uspelo vzpostaviti stik s Sergijem Prokopenkom iz Harkova, mladim strokovnjakom za inovacije in podjetništvo, svetovalcem in raziskovalcem nove ekonomije, ki nam je lahko približal vojno. Poročal je neposredno z bojišča iz bunkerja v Harkovu, saj je bilo območje, na katerem je bil, tik pred začetkom prenosa bombardirano. Poleg tega ga je moral za nekaj časa zamenjati madžarski jedrski strokovnjak, ki je bil na vrsti za njim, saj je bila internetna povezava prekinjena. Dr. Zsolt Hetesi, višji raziskovalec na Nacionalni univerzi za javno upravo, od leta 2005 raziskuje na področju okolja, energije in trajnostnega razvoja. Že prej je kot eden od vodij raziskovalne skupine za trajnostni razvoj in vire veliko predaval o krizi, ki je posledica prenaseljenosti in prevelike porabe virov. Kot strokovnjak za izčrpavanje virov je predstavil razmere, ranljivost in možnosti morebitne jedrske nesreče v kateri koli od štirih jedrskih elektrarn v Ukrajini. Poslušalce je skušal pomiriti, da za zdaj ni videti, da bi svetu grozila neposredna nevarnost zaradi jedrskih elektrarn. Po tej predstavitvi je nastopil Sergij in ob njegovem pripovedovanju smo lahko začutili resničnost vojne. Prejel je bučen aplavz. V strokovni skupini smo iskreno sočustvovali z njegovim pripovedovanjem, zato se nikakor nismo mogli osredotočiti na delo skupine.

Toda tudi to je po moje humanitarna naloga: povezati se z ljudmi, ki so zaradi vojne izolirani, in odvreči navidezni občutek varnosti, da lahko začutimo resničnost in se zavemo, da nas tudi iz daljave čakajo naloge.

Kot kristjan sočustvujem z vsemi, ki trpijo ali umirajo v tej vojni. Kot okoljevarstvenik, ki se ukvarja z izčrpavanjem virov, razumem, da si moramo vse več izmenjevati naše vse bolj izčrpane vire. V Bruslju pogosto podarim evro ali dva brezdomcem, ki živijo v podzemni železnici ali na ulici. In ko pridem domov, razmišljam, kako bi lahko pomagal tistim, ki so nenehno v stalni pripravljenosti, ali celo tistim, ki so v stiski.

Zsolt Kükedi, član EESO, Madžarska