Srečo imam. Olimpijske igre v Parizu so deveta olimpijada, ki sem se je udeležil; prva je bila leta 1992 v Barceloni. Na štirih sem sodeloval kot športnik, ki je dosegel zmagovalne stopničke. Preostalih pet sem doživel na najrazličnejše načine: kot gledalec, kot član Mednarodne zveze za dvigovanje uteži in kot trener reprezentance Združenih držav Amerike. V teh desetletjih prisotnosti v olimpijskih krogih sem bil priča številnim spremembam. Poleg krajev, ki jih gostijo, se je pri olimpijskih igrah spremenilo še marsikaj drugega. Z razvojem televizijskih prenosov so se gledalci lahko bolj približali športnikom – in zdaj lahko na njihovih obrazih vidijo, kaj doživljajo. Uvedba novih športov v olimpijski program je pritegnila mlado občinstvo in nas seznanila s disciplinami, za katere prej še nismo slišali. Koncept varnosti pa nas vse hkrati opominja, da živimo v nepredvidljivem svetu in v nemirnih časih.

Tako se na olimpijskih igrah vse spreminja. Vse, razen načel olimpizma in sanj sodelujočih športnikov. V današnjem svetu so olimpijski ideali pomembnejši kot kdaj koli prej. Poleg tega je olimpijski svet pogosto zelo napreden. Koncepti, kot so vključevanje, sprejemanje raznolikosti in skladno sobivanje, so preželi olimpijski duh že pred desetletji, veliko prej, kot so družbe začele o tem razpravljati. Vendar se moram kot športnik in olimpijec, ki pozna bolečino, ki jo povzroča sodelovanje v tekmovalnem športu na tako visoki ravni, osredotočiti predvsem na športnike. Za mnoge od teh mladih so olimpijske igre glavni cilj njihovega življenja – nekaj, kar mu daje pomen in vodi njihove sanje. Osebno in iz tega razloga me pri spremljanju olimpijskih iger ne zanimajo toliko tabele z rezultati in uvrstitve. Pomemben mi je izraz na obrazu športnikov. Njihovo veselje ali žalost. Njihove solze in vzkliki zmagoslavja. Gre za ljudi, ki se borijo, da bi presegli sami sebe.