Enajstletni Jan Štuka iz Zagreba na Hrvaškem ima spino bifido in lahko hodi le s pomočjo opornic in hodulje, vendar je kljub temu postal izurjen športnik. Leta 2023 je prejel nagrado za najboljšega mladega hrvaškega parakošarkarja. Tekmoval je tudi v plavanju, zdaj pa trenira nordijsko smučanje. V prostem času s prijatelji igra nogomet in daje gole z roko. V pogovoru z nami sta Jan in njegova mama Jasmina Bogdanović spregovorila o športnih priložnostih za invalidne otroke in pojasnila, zakaj jih je treba čim manj obravnavati kot ljudi s posebnimi potrebami.
JAN:
Kdaj si se začel ukvarjati s športom in katere športe si doslej treniral?
Ko sem bil star dve leti, sem začel plavati v plavalni šoli. Pri štirih letih sem se pridružil paraplavalnemu klubu Natator, kjer sem se naučil vseh tehnik plavanja in sodeloval na nekaterih tekmovanjih. Pri enajstih letih sem nehal, ker sem se malo naveličal.
Ko sem imel osem let, sem začel z nordijskim parasmučanjem in igranjem košarke na invalidskem vozičku. Z obojim se še vedno ukvarjam in to sta zdaj moja najljubša športa.
Nekajkrat sem poskusil tudi plezanje in bilo je super, vendar nimam časa, da bi se ukvarjal še s tem športom. Eno poletje sem šel tudi na urjenje „krav maga“. Bilo mi je zelo všeč in bi ga v prihodnosti še kdaj ponovil.
Katere nagrade si že dobil in katera ti največ pomeni?
S košarkarskim klubom sem prejel več nagrad, najljubša pa mi je nagrada za najboljšega mladega parašportnika za leto 2023 v moji kategoriji, ki jo podeljuje Zagrebška parašportna zveza.
Kako poteka tvoj dan, ko treniraš? Koliko treningov imaš na teden?
Zjutraj grem v šolo. Po šoli najprej naredim domačo nalogo in grem malo ven s prijatelji, zvečer pa imam enega od treningov. Do zdaj sem enkrat tedensko šel na suhi trening smučanja in na košarko, na plavanje pa enkrat ali dvakrat na teden. S tem šolskim letom bom nehal plavati in začel trenirati smučanje dvakrat ali trikrat na teden.
Pozimi grem tudi na smučarske tabore v Planici v Sloveniji in v nekaterih avstrijski smučarskih središčih. Na teh taborih mi je všeč, ker gredo tudi moji prijatelji, tako da imamo poleg treninga tudi veliko priložnosti za druženje.
S košarko gremo včasih na tekme v druga hrvaška mesta. Lansko jesen smo šli tudi v Rim, kjer smo odigrali tekmo s košarkarsko ekipo Lazio.
Ali so športniki ali športnice, ki jih občuduješ? Ali bi rad nekega dne sodeloval na pomembnem mednarodnem športnem tekmovanju?
Prej je bil moj najljubši športnik Luka Modrić, vendar trenutno nimam vzornikov, zato ne spremljam nikogar prav posebej.
Zelo rad bi sodeloval na mednarodnih športnih tekmovanjih... Upam, da tako v košarki kot smučanju.
JASMINA:
Koliko pozornosti se na Hrvaškem namenja športu invalidnih otrok?
Kot mami se mi zdi, da se temu dejansko namenja precej pozornosti. Žal pa starši o teh možnostih niso dovolj obveščeni, čeprav si klubi še kako želijo novih članov. Škoda, da je tako. Seveda je stanje v večjih mestih veliko boljše.
Ali ima invalidni otrok dovolj priložnosti in spodbud za ukvarjanje s športom ali pa to zahteva veliko pomoči staršev?
Otroci imajo priložnosti in spodbude, če si tega želijo sami in njihovi starši. Kot sem dejala, so starši slabše obveščeni, poleg tega si nekateri od njih ne želijo dodatnih obveznosti ali pa se bojijo, da se bo njihov otrok pri športu poškodoval. Škoda, da tako razmišljajo. Šport je za invalide brezplačen in po mojem mnenju močno koristi fizičnemu in duševnemu zdravju, gotovo pa olajša tudi vključevanje v družbo. Ne bi rekla, da morajo starši pomagati več kot pri zdravih otrocih iste starosti. Seveda obstajajo izjeme, povezane s posamično diagnozo: ko gre na primer Jan na zimske smučarske tabore ali tekme stran od doma, ga mora eden od nas še vedno spremljati. Ko bo starejši, bo to verjetno manj potrebno in upam, da za nas ne bo več nujno. Cilj je, da postane pri vsem tem neodvisen. Redno trenira brez naše pomoči.
Kaj bi dodali kot mati otroka s posebnimi potrebami?
Čim manj jih je treba obravnavati kot osebe s posebnimi potrebami in jih namesto tega vključiti v vsakodnevne dejavnosti v skladu z njihovo starostjo in sposobnostmi, tako da se bodo tudi sami dojemali kot take. Imeli se bodo za normalne otroke, ki nekatere stvari naredijo „malo drugače“, vendar jih še vedno delajo! Jan vozi kolo s tremi kolesi, ne dvema; plava in se potaplja kot njegovi vrstniki, pri tem pa noge uporablja manj ali sploh nič; s svojo ekipo igra nogomet, vendar na gol strelja z roko. „Delamo lahko vse, čeprav nekatere stvari morda naredimo malo drugače“ – če se bodo sami sprejeli na tak način, jih bodo tako sprejeli tudi drugi.
Jan Štuka je 11-letni učenec iz Zagreba, trenutno v petem razredu osnovne šole. Bil je član plavalnega kluba Natator. Je član KKI Zagreb (košarka na invalidskih vozičkih) in smučarskega kluba Monoski Zagreb za invalide, kjer redno trenira v okviru programa nordijskega smučanja za invalide.
Jasmina Bogdanović je diplomirala iz oblikovanja na Šoli za oblikovanje Fakultete za arhitekturo v Zagrebu. Dvajset let je delala v različnih tržnih agencijah. Trenutno dela s krajšim delovnim časom in na daljavo v majhnem grafičnem studiu, kar ji omogoča, da Jana spremlja na smučarske tabore in druge športne dejavnosti. Je tudi navdušena kolesarka, ki povsod potuje s kolesom.
