Invalidni novinarji lahko delo opravijo prav tako dobro kot drugi novinarji, poleg tega pa lahko prispevajo tudi drugačen in svež pogled. Zakaj jih torej tako malo dela v medijih? Lars Bosselmann iz Evropske zveze slepih piše o premajhni zastopanosti invalidov v medijski industriji in o tem, da je treba prenehati s stereotipnim prikazovanjem invalidov v novicah.

Vse demokracije temeljijo na ključnih načelih in eno od najpomembnejših je svoboda tiska, ki prispeva k zagotavljanju preglednosti dejanj političnih voditeljev v javnosti, omogoča pa tudi dostop do informacij brez zunanjega vmešavanja.

Nekatere vidike medijske prakse, zlasti raznolikost, pa je treba še izboljšati. Na področju zastopanosti v medijih ali poročanja o temah, povezanih z različnimi družbenimi skupinami, zagotovo nismo enakopravni.

Trenutni podatki kažejo, da invalidi niso ustrezno zastopani med zaposlenimi pri časopisih ter na radijskih in televizijskih postajah. To je še posebej zaskrbljujoče glede na to, da ima do 16 % svetovnega prebivalstva neko obliko invalidnosti. Kot je poudarjeno v poročilu Unesca, se invalidi tudi pogosto soočajo s predsodki zaradi stereotipnih prikazov naših skupnosti v medijih po celem svetu.

Da bi spremenili dojemanje invalidov v javnosti, moramo izpostaviti pomen njihovega vključevanja v novinarske redakcije in ustvarjanje vsebin.

Družba mora razumeti, da mediji ne bodo popolnoma vključujoči, dokler invalidi ne bodo sodelovali pri njihovem delu. Poleg tega je treba teme, povezane z invalidnostjo, obravnavati na drugačen način: medijske hiše bi morale priznati, da so invalidi posamezniki z enakimi pravicami kot drugi. Ker se formati vsebin stalno spreminjajo, potrebujemo tudi strokovnjake, ki bodo zasnovali dostopne in vključujoče formate. 

Kljub temu, da je invalidska skupnost slabo zastopana v medijski industriji, lahko najdemo navdihujoče zglede, ki kažejo, da se lahko invalidi odlikujejo kot ustvarjalci vsebin.

Evropska zveza slepih je pred kratkim v svoji seriji podkastov predvajala posnetek o paraolimpijskih igrah v Parizu leta 2024. V njem smo se pogovarjali s slepo francosko novinarko Laetitio Bernard, ki je zaposlena na Radio France. Ga. Bernard je poročala z letošnjih paraolimpijskih iger, pred tem pa tudi z iger v Londonu leta 2012 in v Riu leta 2016. Poleg tega je poročala tudi z zimskih paraolimpijskih iger leta 2014 v Sočiju in leta 2018 v Pjongčangu.

„Dogodki, kot so paraolimpijske igre, pozitivno vplivajo na odpravljanje ovir in stereotipov,“ je poudarila ga. Bernard med razgovorom. „Tudi če je novinar invalid, je lahko učinkovit in teme celo malo drugače predstavi,“ je dodala. Poklicna pot ge. Bernard in njeni pogledi na to temo dokazujejo, da je treba upoštevati tudi ta vidik, da bi ustvarili bolj vključujočo družbo. Enakost mora imeti osrednjo vlogo v medijski industriji.

Lars Bosselmann je izvršni direktor Evropske zveze slepih (EBU).