Alexandra Borchardt
Naj začnem provokativno – novinarstvo in generativna umetna inteligenca sta si v nasprotju: novinarstvo temelji na dejstvih, generativna umetna inteligenca pa izračuna verjetnosti. Ali morda želite, da bi poročevalci luknje v zgodbi zapolnili s čimerkoli, kar zveni verjetno? Generativna umetna inteligenca namreč deluje točno tako. Kljub temu pa odpira ogromno možnosti za okrepitev novinarstva, od njene uporabe pri iskanju zamisli, vprašanj za pogovore in naslovov do njene vloge v podatkovnem novinarstvu in pri hitri analizi dokumentov. Pomaga lahko tudi pri preseganju formatov in jezikov, spreminja besedila v videoposnetke, podkaste in vizualne prikaze, prepisuje, prevaja, ilustrira in omogoča dostop do vsebin v obliki klepeta. Zaradi tega bo morda mogoče doseči ljudi, ki jih dozdaj nismo: zelo lokalno občinstvo, posameznike, ki težje berejo ali razumejo ali imajo kakšne drugačne težave, ter tiste, ki jih tradicionalni načini posredovanja novinarskega dela preprosto ne zanimajo. Kot pravi Ezra Eeman, direktor za strategijo in inovacije na nizozemski javni radioteleviziji NPO: „Z generativno umetno inteligenco lahko bolje opravljamo svoje poslanstvo javne službe. Izboljšala bo našo interaktivnost, dostopnost in ustvarjalnost. Umetna inteligenca nam pomaga, da občinstvu posredujemo več naših vsebin.“
Čeprav so nekateri v medijski industriji očitno že kar pijani od navdušenja nad obeti generativne umetne inteligence, pa ta tehnologija prinaša tudi precejšnja tveganja za novinarstvo. Največji tveganji sta splošna izguba zaupanja v informacije in nadaljnje spodkopavanje ali celo izginotje sedanjih poslovnih modelov. Kot smo že slišali, so „halucinacije“ – izraz, ki se uporablja za težnjo generativne umetne inteligence, da si izmisli odgovore in navede dejstva in vire, ki se samo zdijo resnični – dejansko značilnost te tehnologije in ne napaka. Vendar je izziv še večji. Ker generativna umetna inteligenca vsakomur omogoča, da v nekaj minutah ustvari kakršno koli vsebino, vključno z globokimi ponaredki, obstaja nevarnost, da bo javnost izgubila zaupanje v vse vsebine, ki so na voljo kjerkoli. Pri usposabljanju na področju medijske pismenosti se že svetuje vsem, naj podvomijo v vsebine, ki jih najdejo na spletu; ta zdravi skepticizem pa se lahko spremeni v popolno nezaupanje, ko se bodo izmišljene vsebine namnožile. Ne moremo napovedati, ali bodo tradicionalne, uveljavljene medijske hiše imele koristi od svojega položaja vodnika po tem informacijskem svetu ali pa bodo v tem kontekstu vsi mediji obveljali za nezanesljive.
K tej katastrofi prispeva tudi poplava generativnih iskanj, saj grozi, da bo novinarstvo zaradi tega postalo vse bolj nevidno. Iskanje z Googlom je v preteklosti prineslo niz povezav, od katerih so številne vodile do zaupanja vrednih medijskih hiš, zdaj pa na rezultate iskanja vse bolj vpliva generativna umetna inteligenca. Ljudje lahko prve odgovore vidijo v obliki besedila in jim globlje niti ni treba brskati. Nič čudnega torej, da so direktorji medijskih hiš prestrašeni. Mnogi od njih hitijo z uvajanjem umetne inteligence za povečanje učinkovitosti, kar seveda ni prava rešitev. Namesto tega bi potrebovali še več naložb v kakovostno novinarstvo, da bi občinstvu pokazali razlike med zgolj „vsebinami“ na eni strani ter dobro raziskanim, natančnim in zanesljivim novinarstvom na drugi strani.
Potreben je etičen pristop k uporabi umetne inteligence v medijih. Prvič, medijske organizacije potrebujejo strategijo za umetno inteligenco, pri tem pa se morajo osredotočiti na to, kaj lahko ta tehnologija prispeva k uresničevanju vrednosti javnih storitev. Vire je treba osredotočiti na to, kar je zaželeno in se ustrezno izvaja – pri tem pa se vedno zavedati, da ima umetna inteligenca znatne okoljske in družbene stroške. Vedno mora biti mogoče reči ne. Organizacije bi morale svojo moč in vpliv uporabiti tudi pri nakupu produktov, lobiranju za pravno urejanje tega področja ter sodelovanju v razpravah o avtorskih pravicah in varstvu podatkov. Za pomembne stvari gre. Vsa podjetja bi morala redno pregledovati produkte, ki jih uporabljajo, da bi ugotovila morebitne pristranskosti in stereotipe ter preprečila povečevanje škode. Poleg tega pa je v tem hitro spreminjajočem se okolju, v katerem se vsak dan pojavljajo novi produkti, nevarno delovati samostojno. Za načrtovanje odgovornih poti naprej je bistveno sodelovanje znotraj medijske industrije ter med njo in tehnološkimi podjetji, pa tudi spodbujanje tega sodelovanja.
Vendar ni nobenega dvoma, da bo generativna umetna inteligenca v veliki meri povečala odvisnost medijev od velikih tehnoloških podjetij. Bolj kot tehnološka podjetja orodja umetne inteligence vključujejo v aplikacije, ki jih ljudje uporabljajo v vsakdanjem življenju, manj nadzora bodo imele medijske organizacije nad praksami, postopki in produkti. Njihove etične smernice bodo tedaj morda zgolj dodatek k temu, kar je bilo že dolgo tega določeno nekje drugje.
Glede na vse to je naslednja hipoteza morda nekoliko presenetljiva: novinarstvo jutrišnjega dne bo morda zelo podobno včerajšnjemu – in boljše, upam. Del današnjega novinarstva pa bo izginil. Kot že od nekdaj se bodo novinarji ukvarjali z dejstvi, presenečenji, pripovedovanjem zgodb in pozivanjem oblasti k prevzemanju odgovornosti. Z občinstvom bo treba vzpostavljati stabilne, lojalne in zaupanja vredne odnose z usmerjanjem, vodenjem pogovorov in podpiranjem skupnosti. V svetu umetnih vsebin bo najpomembnejše to, kar resnični ljudje rečejo, mislijo in čutijo. Poročevalci so edinstveno usposobljeni, da to odkrivajo. Umetna inteligenca pa lahko pomaga novinarsko delo še izboljšati: da bo služilo posameznikom in skupinam glede na njihove potrebe in življenjske razmere, da bo bolj vključujoče in lokalno ter da bo bogatejše s podatki na načine, ki so bili prej nedosegljivi. Kot je umetno inteligenco komentirala Anne Lagercrantz, namestnica izvršnega direktorja švedske televizije: „Bistveno bo spremenila novinarstvo, upam pa, da ne bo bistveno spremenila naše vloge v družbi. Prizadevati si moramo za verodostojnost medijske industrije. Ustvariti moramo varne prostore za informacije.“ Upravičeno torej lahko sklepamo, da umetna inteligenca prinaša največja tveganja ne za novinarstvo samo, temveč za njegove poslovne modele.
To besedilo temelji na poročilu Trusted Journalism in the Age of Generative AI (Zaupanja vredno novinarstvo v času generativne umetne inteligence), ki ga je izdala Evropska zveza za radiodifuzijo (EBU) leta 2024, napisali pa dr. Alexandra Borchardt, Kati Bremme, dr. Felix Simon in Olle Zachrison, ki so to področje tudi raziskali. Poročilo je mogoče naložiti brezplačno.
