Alberto-Horst Neidhardt

Mesec dni po koncu brutalne vladavine Bašarja al Asada je uradni odziv EU še vedno v veliki meri omejen na napovedi o pomoči za razvoj in gospodarsko stabilizacijo. Še vedno ni jasno, ali in kdaj bodo sankcije proti Siriji odpravljene. Podpora EU bo odvisna od še vedno negotove zaščite manjšin in drugih jamstev. Kompleksne politične, varnostne in humanitarne razmere v Siriji kažejo, da bo vsaka utrditev demokracije dolgotrajna in zahtevna. To bo postavilo na preizkus sposobnost EU, da nastopa enotno in skupno ukrepa v zvezi s prihodnostjo države. Več evropskih držav je brez oklevanja poudarilo takojšnjo in skupno prednostno nalogo: vrnitev razseljenih Sircev. Decembra, le nekaj dni po koncu Asadovega režima v Damasku, je Avstrija – kjer je vodja FPÖ Herbert Kickl dobil mandat za oblikovanje nove vlade – napovedala „dodatek za vrnitev“ in program izgona oseb s kazensko evidenco. Na Nizozemskem namerava koalicijska vlada, ki jo vodi desničarski nacionalist Geert Wilders, določiti varna območja za vračanje. Tudi Nemčija je napovedala, da bo zaščita, odobrena Sircem, „pregledana in preklicana“, če se bo država stabilizirala. Podobne napovedi je bilo mogoče slišati od drugih evropskih držav, druge pa pozorno spremljajo razmere. S tega vidika je tudi motiv za odločitev o odpravi sankcij lahko vračanje in ne spremembe stališč o novem vodstvu v Siriji.

Glede na vse večjo podporo skrajno desničarskim strankam in strankam, ki nasprotujejo priseljevanju, po vsej Evropi in bližajoče se nemške zvezne volitve obstaja tveganje, da bodo vizijo držav članic za Sirijo narekovale notranjepolitične prednostne naloge in kratkoročni volilni izračuni. Med letoma 2015 in 2024 so države članice EU zaščito odobrile več kot milijonu Sircev, večinoma v Nemčiji. Njihova prisotnost je postala sporno politično in družbeno vprašanje. Zaradi medijsko odmevnih varnostnih incidentov, visoke inflacije in naraščajočih stroškov energije je javno razpoloženje v številnih državah, ki gostijo begunce, postalo manj naklonjeno gostoljubju. S to spremembo odnosa so se normalizirale sovražna retorika in politike. Kljub pozivom Evropske komisije in Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) k previdnemu pristopu k vračanju bi lahko ta dinamika evropske vlade spodbudila, da bi jih pospešile, četudi enostransko.

Od padca Asadovega režima decembra se je v Sirijo vrnilo že več kot 125 000 beguncev, večinoma iz sosednjih držav. Vendar pa obeti za njih niso spodbudni. Že pred nedavnimi dogodki več kot polovica sirskega prebivalstva ni imela prehranske varnosti, pri čemer je tri milijone ljudi trpelo hudo lakoto. Ker je bilo v konfliktu uničenih veliko domov, so sprejemne zmogljivosti že polne. Po podatkih UNHCR je potrebnih skoraj 300 milijonov EUR, da bi poskrbeli za bivališča, hrano in vodo za tiste, ki se vračajo. EU in države članice bi morale razviti usklajene pristope, da bi Sircem dolgoročno omogočile varno in prostovoljno vrnitev, takojšnja prednostna naloga pa bi morala biti obravnavanje humanitarnih potreb države v tem okviru. Pritisk na begunce, naj se hitro vrnejo v nestabilno državo, ki jo je razdejala vojna, bi bil lahko celo imel negativni učinek in dodatno prispeval k pomanjkanju hrane, energije in bivalnih zmogljivosti. Množično vračanje bi lahko tudi porušilo etnično in socialno-ekonomsko strukturo že tako ranljivih regij. Uravnotežen in trajnosten pristop je upravičen tudi zaradi morebitnega prispevka sirske diaspore k prizadevanjem za obnovo. Država bo potrebovala inženirje, zdravnike, uradnike in učitelje ter fizične delavce z različnimi kvalifikacijami. Sirci so v Evropi pridobili dragocena znanja in spretnosti ter izkušnje v vseh pomembnih sektorjih, med drugim v izobraževanju, gradbeništvu in zdravstvenem varstvu, vendar ne bo lahko najti kvalificiranih strokovnjakov. Trajna vrnitev prav tako ne bi nujno prispevala k obnovi: nakazila zdomcev iz Evrope bi lahko imela ključno vlogo pri zmanjševanju revščine in trajnostnem razvoju. Sirska diaspora v Evropi bi lahko prispevala tudi h krepitvi diplomatskih in kulturnih vezi med EU in Sirijo po koncu Asadovega režima.

Vendar utegnejo imeti države članice težave pri sprejemanju uravnoteženega pristopa in izvajanjem usklajenega programa. Nekatere države bodo morda dale prednost dolgoročni stabilnosti in obnovi Sirije, kar bi omogočilo spontano vračanje. Druge bodo morda že ob najmanjšem izboljšanju humanitarnih razmer pohitele s finančnimi spodbudami za prostovoljno vrnitev ali celo sistematično pregledale status Sircev. Vendar bo izvajanje sistematičnega pregleda statusa begunca naletelo na velike pravne ovire ter bo povezano z znatnimi finančnimi in upravnimi stroški. Pri vseh spodbudah za vračanje bo treba upoštevati tudi dejstvo, da se je večina razseljenih Sircev v Evropi nastanila in jih je več kot 300 000 pridobilo državljanstvo EU. Hkrati lahko slabi gospodarski in zaposlitveni obeti v državi celo najbolj motivirane odvrnejo od vrnitve. Temeljno vprašanje v zvezi s tem bo, ali bo Sircem dovoljeno, da potujejo med Evropo in Sirijo ter se vračajo za omejeno obdobje, in ali bodo evropske države gostiteljice še naprej ponujale vzdržne možnosti za trajnejšo vrnitev. Ta vprašanja bodo neizogibno povezana s širšimi razpravami o migracijski politiki EU. Prihodnja pogajanja o reformi direktive EU o vračanju, za katero se kmalu pričakuje predlog Evropske komisije, bi lahko glede na potekajoče razprave o vračanju Sircev dobila odločilen zagon. Toda reforma Direktive bi lahko povzročila nadaljnje delitve med državami članicami EU. Ker je za migracijsko politiko potreben temeljit premislek, da bi se lahko učinkovito lotili reševanja današnjih izzivov, bo pristop EU k vprašanju razseljenih Sircem verjetno prva kritična prelomnica v novem mandatu.