Od prve zamisli o evropskem enotnem trgu v osemdesetih letih prejšnjega stoletja do njegove zasnove in začetka delovanja v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja so se na naši celini in drugod zgodile številne zgodovinske spremembe. Od takrat sta se velikost in članstvo EU več kot podvojila, Unija pa se je spopadala s krizami in konflikti ter naravnimi, gospodarskimi, socialnimi in tehnološkimi izzivi.

Bistveno pa se je od takrat spremenila tudi geopolitična situacija. V Aziji je vzniknila nova supersila in postala vsestranska tekmica EU na številnih ravneh. V teh letih so se načela notranjega trga, tj. prosti pretok blaga, storitev, kapitala in delovne sile, izkazala kot zelo koristna za gospodarsko uspešnost EU, vendar ima ta še vedno svoje pomanjkljivosti.

Izvajanje dogovorjenih pravil je lahko precej nedosledno, močno so se razmnožile upravne zahteve, zmogljivosti za nadzor trga pa so skrajno omejene. Poleg tega imamo trenutno opravka z nasprotujočimi si cilji: na eni strani zahteve industrije in drugih akterjev na nacionalni ravni po subvencijah, na drugi pa pozivi po omejevanju državne pomoči in ohranitvi enakih konkurenčnih pogojev med državami članicami; na eni strani zahteve po lokalni proizvodnji z namenom ohranitve ustvarjanja vrednosti in zaposlitev v Evropi, na drugi pa zahteve po odpiranju trgov in dostopa do njih, da bi tako ostali stroškovno konkurenčni s tekmeci na svetovni ravni in potrošnikom zagotavljali izdelke po dostopnih cenah; na eni strani zahteve za dostop do nujno potrebnih surovin za proizvodnjo blaga od avtomobilov, vetrnih turbin in sončnih panelov do naprav za kuhinje in vrtove, na drugi pa zahteve glede dobavnih pogojev za te vire, kot so zagotavljanje delovnih in okoljskih standardov ter obravnava konkurentov za te vire.

Odprtost trgov in meja EU, ki je ključni vidik prvotnega razmišljanja o enotnem trgu, je postala nezadostna v svetu, ki ne spoštuje več večstransko dogovorjenih mednarodnih trgovinskih pravil. Brez nekaterih zaščitnih ukrepov, kot so strog nadzor kakovosti in varnosti proizvodov, ki vstopajo na trg EU, ali pregled naložb in z njimi povezanih ciljev vlagateljev, lahko dejansko postane šibka točka EU. V svetu, ki se oddaljuje od večstranskih sistemov, temelječih na pravilih, in se usmerja k državam, ki omejujejo dostop do virov v skladu s svojimi nacionalnimi interesi, ekonomika globalizacije in mednarodno integriranih dobavnih verig ne deluje več.

Zato je za notranji trg, ki je temeljil na teh pravilih, potrebna nova strategija. Ta bi se morala osredotočiti na več vidikov: evropsko industrijsko politiko, ugoden okvir za mala in srednja ter druga podjetja, podjetja socialnega gospodarstva, javno podporo evropskemu projektu, ustrezno organizirane in učinkovite storitve splošnega pomena ter ukrepe za ohranitev in razvoj našega socialnega modela.

Po mnenju EESO je za poglobitev enotnega trga ključno dokončanje kapitalskega trga. Kapitalski trg je treba usmeriti v financiranje proizvodnje, nabave in pretoka blaga in storitev, zlasti s podpiranjem podjetniških raziskav, razvoja in inovacij ter storitev splošnega pomena in s spodbujanjem podjetništva.

Poleg tega je treba dati prednost politikam, ki zagotavljajo okvir za inovacije zasebnih podjetij in spodbujajo inovacije z dostopom do tveganega kapitala in sodelovanjem med industrijo in znanostjo. Tudi izvajanje pravnega reda Unije mora biti prednostna naloga, da bi okrepili notranji trg. Žal veliko teh pravil ni prenesenih v nacionalno zakonodajo ali pa se izvajajo zelo različno oziroma se uporabljajo v zelo različnem obsegu. To je resna in pomembna ovira za nemoteno delovanje notranjega trga.