Stefano Palmieri
Skupina delojemalcev v EESO

Poročili Enrica Lette in Maria Draghija se precej prekrivata, čeprav se bistveno razlikujeta glede analize in predlaganih strategij.

Za primer vzemimo kohezijsko politiko. V poročilu Lette ima osrednjo vlogo, saj zagotavlja, da so koristi enotnega trga porazdeljene med vse državljane in regije Unije. Poudarjena je tudi povezava med kohezijsko politiko in storitvami splošnega pomena, ki so bistvene za to, da lahko Evropejci živijo in delajo tam, kjer to želijo. Nasprotno pa se zdi, da Draghi v svojem poročilu zmanjšuje pomen kohezijske politike ter socialne in teritorialne razsežnosti konkurenčnosti. Evropsko konkurenčnost obravnava brez upoštevanja teritorialnih razlik in s tem daje misliti, da bi se lahko regionalna vprašanja rešila zgolj s spodbujanjem splošne konkurenčnosti EU. Ne upošteva dejstva, da sta nizka konkurenčnost in slabosti, značilne za posamezno območje, v številnih regijah dve plati iste medalje.

Obe poročili priznavata, da Unija ne more več „nadaljevati po starem“. Zaradi nujnosti in zapletenosti današnjih kriz je treba predrugačiti oblikovanje evropskih politik, morda celo s spremembami Pogodb. Ali lahko resnično razpravljamo o širitvi brez obravnavanja potrebe po tesnejšem političnem povezovanju? Potrebna bo tudi sprememba obsega: sedanji večletni finančni okvir ne zadostuje, saj temelji na nekaj več kot 1 % BND EU in je omejen z zastarelo logiko „pravičnega povračila“. Sprejeti moramo nov pristop, po vzoru modela Next Generation EU. Izredne izzive je treba reševati z drznimi rešitvami, vključno z izdajo „skupnih varnih sredstev“, kot na primer med pandemijo.

Prihodnji večletni finančni okvir za obdobje 2028–2034 bo preizkus dejanskih namer EU, saj bo določil prednostne naloge za naslednjih sedem let. V zvezi s tem je razumno pričakovati odprto razpravo o izzivih, s katerimi se sooča EU, glede na številne trenutne krize, pa tudi o njenih ključnih ciljih in skupnih evropskih dobrinah, ki jih želi zagotoviti svojim državljanom.

Pri obravnavi regulativne reforme, ki jo priporočata avtorja obeh poročil, ne smemo pozabiti, da je EU najnaprednejše „socialno tržno gospodarstvo“ na svetu. Njeni visoki gospodarski, socialni in okoljski standardi niso ovira za uspešnost tega modela, temveč k temu bistveno prispevajo. Zato je primerjava predpisov EU s predpisi ZDA ali Kitajske v osnovi pomanjkljiva. Pri vseh prizadevanjih za poenostavitev pravil EU je treba še naprej ščititi delovne pogoje, varnost delavcev, pravice potrošnikov, socialno in ekonomsko kohezijo ter trajnostno rast.

Evropa zdaj razume, čeprav pozno, da velik trg ne zadostuje več. Če hoče napredovati, si mora prizadevati za večjo enotnost, vključno s tesnejšim političnim povezovanjem in resnično enotnimi politikami na področju gospodarstva, industrije, trgovine, zunanjih zadev in obrambe. Prihodnji meseci bodo odločilni za oblikovanje prihodnosti Evrope.