Od skoraj 500 milijonov ljudi, ki živijo v EU, je približno polovica žensk. In po podatkih študije, ki jo je leta 2014 opravila Agencija Evropske unije za temeljne pravice, je približno tretjina žensk v EU v svojem življenju doživela nasilje zgolj zato, ker so ženske.

Gre za pravo epidemijo nasilja nad ženskami – nasilja v medsebojnih odnosih, v družini, na delovnem mestu, na ulicah in tako dalje. Gre za obliko terorizma nad ženskami, ki ima vsako leto na tisoče žrtev: ubitih ali ranjenih žensk, žensk, s katerimi slabo ravnajo, jih ponižujejo, posilijo, napadejo, prizadenejo, žalijo, jim grozijo in še kaj drugega.

Nasilje nad ženskami je torej vprašanje človekovih pravic, pri čemer so njihove človekove pravice kršene samo zato, ker so ženske: pravica do telesne in duševne celovitosti, pravica do varnosti, pravica do nediskriminacije, pravica do zasebnosti itd.

Oblasti držav članic in institucije EU so zato odgovorne za zaščito človekovih pravic žensk in predlog direktive, ki jo je Komisija predstavila 8. marca, na mednarodni dan žensk, je bistven in nujno potreben prvi korak.

EESO pozdravlja zakonodajno novost, ki jo predstavlja direktiva o boju proti nasilju nad ženskami s presečnim pristopom, za katero si družba zelo prizadeva.

Obenem je glede na obseg in razširjenost različnih oblik nasilja, ki jih doživljajo ženske, nujno, da politike za boj proti temu nasilju niso nevtralne, temveč izhajajo iz jasnega in nedvoumnega vidika spola, ki olajšuje razumevanje njihove nujnosti in učinkovitosti.

V EU potrebujemo razpravo o nasilju nad ženskami, da bi oblikovali mehanizme za opredelitev ravnanja, ki se ga sodno preganja, kot je nasilje, ter za določitev kazni in obteževalnih okoliščin. Potrebno pa je vzpostaviti tudi postopke za zaščito žrtev in zagotovitev varnega dostopa do sodnih postopkov ter žrtvam nameniti podporo in mehanizme vključevanja.

EESO predlaga, da bi bilo treba v socialni dialog in kolektivna pogajanja vključiti konkretne ukrepe, da se ženskam, ki so bile žrtve nasilja, zagotovi ohranitev zaposlitve, brezposelnim žrtvam pa, da se vključijo v trg dela.

Hkrati se vsi zavedamo, da družbenih problemov ne moremo rešiti zgolj s sodišči, da kaznovanje ne bi smelo biti edino sredstvo in da je zato treba uvesti politike multidisciplinarnega izobraževanja in ozaveščanja: izobraževanje in kulturo bi morali izkoristiti za preprečevanje pojavljanja storilcev, ki zlorabljajo, in izobraževanje o enakih pogojih in spoštovanju raznolikosti.

Glede na vlogo izobraževanja pri oblikovanju spolnih vlog in stereotipov bi bilo treba njegov preventivni vidik – zlasti v okviru celovite spolne vzgoje – predvideti na vseh stopnjah izobraževanja, sodelovanje izobraževalne skupnosti, organizacij civilne družbe (zlasti feminističnih združenj), socialnih partnerjev in prizadetih skupnosti pa bi bilo treba izrecno vključiti v institucionalno sodelovanje.

EESO je tudi zelo zaskrbljen, da se skrajna desnica bori proti predlogom za enakost moških in žensk, zlasti pa sistematično zanika strukturno nasilje nad ženskami, ki ga te doživljajo zgolj zaradi dejstva, da so ženske. To zanikanje otežuje sobivanje moških in žensk v pogojih enakosti ter ogroža vrednote in načela iz člena 2 PEU.