Piše Sandra Parthie

Motnje, prehod, preobrazba, strukturne spremembe – resnično živimo v „zanimivem času“. Evropejci se danes soočamo z več megatrendi hkrati: podnebnimi spremembami in potrebo po razogljičenju gospodarstva, digitalizacijo in potrebo po reorganizaciji delovnega okolja ter deglobalizaciji in potrebo po ohranitvi gospodarske moči.

V industrijskem sektorju je konkurenca vse močnejša in vse bolj globalna. Za Evropejce je že dalj časa povsem običajno, da oblikujejo pravila na svetovni ravni, da so v ospredju tehnološkega razvoja in da imajo koristi od vse večje socialne in gospodarske blaginje. Vse te „gotovosti“ pa so zdaj ogrožene. Evropa je v nevarnosti, da postane peto kolo v novem svetovnem redu, v katerem prevladujta Kitajska in ZDA.

„In kaj potem?“, bi lahko vprašali. No, to je pravzaprav zelo pomembno, saj v Evropi primanjkuje naravnih virov. Njena gospodarska in socialna blaginja že stoletja temeljita na mednarodni trgovini ter dostopu do virov, od srebra do začimb, nafte in plina, in njihovi uporabi. Evropa je pogosto obvladovala svoje trgovinske partnerje ter oblikovala pravila trgovanja in norme glede na svoje interese. To je lahko počela, ker je imela tržno moč, bila konkurenčna in inovativna.

Sedaj se situacija spreminja. EU si sicer prizadeva za dokončno vzpostavitev enotnega trga, vendar so številne notranje ovire še vedno prisotne, mnogi nacionalni interesi pa ovirajo ta proces. Medtem ko se države članice prerekajo o regulativnih podrobnostih, EU izgublja tržno moč, zlasti v odnosu do Azije. Pričakuje se, da bo EU do leta 2030 kar 85 % gospodarske rasti beležila zunaj svojih meja. To pomeni na trgih ter v skladu s pravili in normami, ki jih oblikujejo drugi, in kjer evropske vrednote, od socialne zaščite do pravic delavcev, socialnega dialoga, delovnih in okoljskih standardov, nimajo vloge. To pomeni tudi vse težji dostop do prepotrebnih virov za evropska podjetja in podjetnike. Ne le zato, ker se povečuje svetovno povpraševanje in s tem konkurenca za te vire, ampak tudi zaradi vse večjega protekcionizma in vse pogostejših prisilnih ali povračilnih ukrepov proti državam, podjetjem in gospodarstvom. Vsi ti dogodki vplivajo na dostop do virov, kot so redke zemlje in surovine, ki jih naša proizvodna industrija potrebuje za delovanje in zagotavljanje kakovostnih delovnih mest.

Tega vprašanja ne bomo rešili s pozivanjem k strateški „avtonomiji“. Protekcionizem in prizadevanje za gospodarsko samozadostnost vodita v slepo ulico. Evropa zaradi pomanjkanja virov ne more biti avtonomna. Še naprej si mora prizadevati za delujoč mednarodni trgovinski sistem.

Vendar potrebuje strategijo za soočanje s temi razmerami. Evropa mora čim bolj zmanjšati svojo enostransko odvisnost, spremeniti vzorce porabe in proizvodnje, ki zahtevajo veliko virov, povečati svoje predelovalne zmogljivosti ter vlagati v proizvodne zmogljivosti v sektorjih, usmerjenih v prihodnost, in jih razvijati, zlasti za blago visoke vrednosti, kjer je bistveno ohraniti tehnološki in inovacijski potencial EU.

Trajnostnost in podnebna nevtralnost zato upravičeno postajata vodilni načeli naših gospodarskih dejavnosti. Pomemben dejavnik, ki vpliva na konkurenčnost Evrope, je energija – njen način proizvodnje in stroški. Nedavna rast cen energije je trenutno najbolj nujna tema in zasebnim gospodinjstvom, pa tudi industriji in politiki povzroča številne glavobole. Iz preteklosti je razvidno, da ima to lahko skrb vzbujajoče geopolitične posledice. Evropa je pri oskrbi z energijo še vedno v veliki meri odvisna od zunanjih proizvajalcev. Sprememba na tem področju bi prinesla pozitivne učinke za na naša gospodarstva na več ravneh: naložbe v več obnovljivih virov energije in decentralizirano oskrbo z energijo bodo okrepile evropske proizvajalce, zmanjšale emisije CO2, zmanjšale odvisnost od fosilnih goriv, za katere so značilne nestanovitne cene, in dolgoročno znižale cene energije. Zato je to politična prednostna naloga za Evropo.

Hkrati je jasno, da EU ni monoliten blok. Zmogljivosti za prilagajanje tem novim potrebam in obravnavanje motenj se močno razlikujejo od regije do regije, od države članice do države članice. Za prehod so potrebne naložbe v raziskave in inovacije, infrastrukturo, privabljanje podjetij, ugodne pogoje za proizvodnjo in predelavo za podjetja ter nove tehnologije in materiale, pa tudi v podporne ukrepe za delavce in zaposlene v sektorjih, ki so jih prizadele strukturne spremembe, v izobraževanje, izpopolnjevanje in preusposabljanje.

Vse države članice niso enako pripravljene na obravnavo teh zahtev. Poleg tega je pandemija še povečala neenakosti med državami članicami, vlade pa imajo zelo različne sezname nalog in prioritet. Vendar te razlike ne smejo zamegliti vizije političnih voditeljev: podnebne spremembe ne bodo čakale na naslednje volitve, na voljo so finančna sredstva za digitalne in zelene naložbe, za izboljšanje zmogljivosti in dobrega upravljanja javnih uprav pa niso potrebni čudeži, temveč politična volja. Državljani se zavedajo potekajočih strukturnih sprememb. Da bi pridobili njihovo podporo za politične ukrepe, s katerimi bi obravnavali te spremembe, bodo potrebna obsežna posvetovanja in komuniciranje, zlasti s socialnimi partnerji in predstavniki civilne družbe.

Sandra Parthie je direktorica bruseljskega urada Nemškega gospodarskega inštituta. Je članica skupine delodajalcev v Evropskem ekonomsko-socialnem odboru in poročevalka za mnenje EESO Kako bodo industrijski ekosistemi prispevali k strateški avtonomiji EU in blaginji državljanov?