Pripravil Nicolas Gros-Verheyde

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je na posebnem vrhu 6. marca predstavila načrt ReArm Europe – načrt za ponovno oborožitev Evrope, ki ga je potrdilo vseh 27 držav članic. Vsebuje pet – brez dvoma zanimivih – glavnih predlogov, o katerih pa bi bilo treba še razpravljati.

Prvi predlog se nanaša na prožnost v Paktu za stabilnost in rast.

Komisija predlaga uporabo odstopne klavzule iz pakta, ki bi državam članicam omogočila povečanje izdatkov za obrambo za 1,5 % BDP, ne da bi pri tem tvegale, da bo zoper njih sprožen postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem. Pričakovani rezultat? Skoraj 650 milijard EUR v štirih letih. Po besedah Ursule von der Leyen mora namreč Evropa bistveno povečati svoje izdatke za obrambo.

Drugi predlog je instrument za obrambna posojila.

Vreden bi bil 150 milijard EUR in bi se financiral s posojili iz proračuna EU na podlagi sistema, podobnega sistemu makro-finančne pomoči. Uporabljal naj bi se na prednostnih področjih, na katerih so resne pomanjkljivosti, kot so zračna in raketna obramba (nemška pobuda za zaščito evropskega neba), artilerija, rakete in strelivo, droni in protidronski sistemi, strateški spodbujevalci, zaščita kritične infrastrukture (tudi vesoljske), vojaška mobilnost, kibernetika, umetna inteligenca in elektronsko bojevanje.

Za pospešitev procesa Komisija predlaga uporabo člena 122 Pogodbe, v skladu s katerim je v izjemnih primerih potrebno le soglasje med državami članicami in Svetom EU, Evropski parlament pa je o zadevi zgolj obveščen. To pomeni izogibanje demokratičnemu procesu, kar bi bilo mogoče izpodbijati. Načrt za okrepitev evropske obrambe je bil namreč potrjen na vrhu v Versaillesu marca 2022 – pred tremi leti! Težko bi trdili, da gre za nujno zadevo!

Tretji predlog je poseg v regionalne sklade.

Komisija trdi, da lahko Evropska unija z evropskim proračunom kratkoročno doseže več: s prerazporeditvijo sredstev z nekaterih proračunskih postavk. Predlaga, naj se državam članicam dovoli uporaba programov kohezijske politike za povečanje izdatkov za obrambo, in namerava olajšati postopek prostovoljnih prerazporeditev na druge sklade EU z obrambnimi cilji.

To pa je veliko zmanjšanje sredstev v sedanjem večletnem proračunskem načrtu (2021–2027). Ali naj žrtvujemo socialno ali regionalno kohezijo v korist obrambe? Vprašanje, o katerem bi bilo treba razpravljati.

Hkrati bi bilo mogoče bolje izkoristiti platformo za strateške tehnologije za Evropo (STEP) tako, da se jo razširi na vse tehnologije v obrambnem sektorju. Še ena možnost je – po mnenju Komisije – sprostitev sedanjih omejitev, kot so pravila o konkurenci ali predhodnem financiranju in sofinanciranju.

Četrti predlog vključuje posojila Evropske investicijske banke (EIB).

EIB in njeni delničarji (države članice) so že večkrat izrazili nasprotovanje kakršnim koli nadaljnjim posojilom izključno za vojaški sektor in dajejo prednost večnamenskim posojilom. Zato Komisija vztraja, da je treba spremeniti politiko EIB.

Pri petem predlogu gre za mobilizacijo zasebnega kapitala.

Namen je obrambnim podjetjem omogočiti čim boljši dostop do kapitala in financiranja, kar je za to industrijo vedno znova problem. To zamisel bi bilo treba vključiti v sporočilo o uniji prihrankov in naložb.

Marcin Nowacki

Evropa se sooča s hitro spreminjajočim se geopolitičnim okoljem, zato se postavlja ključno vprašanje: kako lahko Evropska unija v vse bolj negotovem svetu poskrbi za svojo varnost? EESO je v mnenju Financiranje obrambe v EU predstavil celovit načrt, da bi okrepili varnost EU in se pripravili na sedanje in prihodnje izzive.

Mnenje je bilo sprejeto v času stopnjevanja varnostnih groženj. V jedru stališča EESO je poziv k enotnemu in trdnemu mehanizmu za financiranje obrambe EU. Trenutne strukture financiranja so neustrezne in potrebne so spremembe. Brez bolj usklajenega pristopa k financiranju obrambe obstaja tveganje, da bo EU zaostala pri zaščiti svojih interesov. V mnenju je med drugim omenjeno zaskrbljujoče dejstvo, da je bilo 78 % od 75 milijard EUR, ki so jih države EU porabile za javna naročila na področju obrambe, plačanih dobaviteljem zunaj EU (povzeto iz poročila Komisije o prihodnosti evropske konkurenčnosti). Vse večje odvisnosti od zunanjih ponudnikov ne smemo zanemariti.

Vendar pa ne gre le za večjo porabo, temveč za to, da mora biti ta poraba pametna in učinkovita. EESO priporoča okrepitev usklajevanja med EU in zvezo NATO, povečanje financiranja za pobude, kot sta Evropski obrambni sklad in evropski mirovni instrument, ter osredotočanje na skupno nabavo, da bi racionalizirali vire in zmanjšali stroške. Poleg tega se EESO zavzema za to, da bi evropske članice zveze NATO za obrambo namenile vsaj 2,5 % svojega BDP, kar bi okrepilo evropski odziv na trenutne geopolitične grožnje. S tem višjim ciljem porabe bodo evropske članice zveze NATO učinkoviteje prispevale h kolektivni varnosti, hkrati pa ohranile popolno suverenost nad svojimi oboroženimi silami.

Poleg tega so pobude, kot sta akt v podporo proizvodnji streliva in instrument za okrepitev evropske obrambne industrije s skupnimi javnimi naročili (EDIRPA), bistvene za okrepitev obrambnih zmogljivosti EU. S temi prizadevanji bo Evropa lahko učinkovito združevala vire ter zagotovila vojaško in civilno pripravljenost.

Za nacionalno varnost postaja vse pomembnejši tehnološki napredek, vključno z umetno inteligenco, droni in kibernetsko varnostjo. EESO poudarja pomen naložb v ta področja, da bi prehiteli nastajajoče grožnje. Sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem je ključno za spodbujanje inovacij, zlasti na področju umetne inteligence, dronov in sistemov kibernetske varnosti.

Mnenje se zavzema tudi za odporen evropski ekosistem obrambne industrije ter spodbujanje tesnejšega sodelovanja med podjetji, MSP in vladami. S pospeševanjem inovacij in zagotavljanjem nadaljnje konkurenčnosti Evrope se bo zmanjšala odvisnost od zunanjih dobaviteljev ter povečala samozadostnost obrambne industrije.

Poleg tega ne smemo pozabiti regionalnih pobud znotraj EU. Krepitev regionalnega sodelovanja bo pripomogla k prilagajanju obrambnih strategij posebnim varnostnim izzivom, s katerimi se soočajo različne države članice. Ta pristop zagotavlja, da se bodo regionalni problemi ustrezno obravnavali v širšem okviru EU.

Pri krepitvi obrambe EU ne gre le za varnost, temveč tudi za ohranjanje vrednot EU. Prepričani smo, da si lahko EU z upoštevanjem načrta, ki smo ga opisali v mnenju, zagotovi varno prihodnost in mir ter zaščiti svoje gospodarske interese.