EESO v novem svežnju mnenj trdi, da je treba okrepiti celotno verigo polprevodnikov, vključno z zadnjimi fazami proizvodnje, ki so se med pandemijo COVID-19 izkazale za pomanjkljive.

EESO je na junijskem plenarnem zasedanju sprejel sveženj mnenj o pobudi Akt o čipih za Evropo. Čeprav je na splošno pozdravil predloge Komisije kot zelo dobro pobudo za odpravo pomanjkljivosti, ki so se pokazale med pandemijo COVID-19, pa je hkrati opozoril, da bi morala Komisija na nekaterih področjih storiti korak več. 

EESO predvsem meni, da je treba, če naj bi evropska industrija dosegla strateško odpornost, upoštevati celoten sektor polprevodnikov: „Načelo Komisije ‘od laboratorija do tovarne’ ni dovolj daljnosežno, saj se vrednostna veriga ne končna s proizvodnjo,“ opozarja Heiko Willems, poročevalec za mnenje EESO o aktu o čipih za Evropo.

EESO v tem mnenju izpostavlja, da poznejše faze proizvodnje – pakiranje, preskušanje in sestavljanje – niso zares v celoti pokrite. „Evropska proizvodnja se včasih pošilja v jugovzhodno Azijo, kjer se zapakira in nato pošlje nazaj v Evropo: glede na nevarnosti, s katerimi smo se soočali v preteklih letih, to ni pravi pristop k strateški avtonomiji,“ pojasnjuje Dirk Bergrath, poročevalec za mnenje EESO o evropskem polprevodniškem ekosistemu (aktu o čipih).

Hkrati je pomembno, da Evropa ostane odprta, saj je proizvodnja čipov ena najbolj globaliziranih vrednostnih verig v svetu. Vzpostavljanje zaprte vrednostne verige bi bilo z ekonomskega vidika nesmiselno. Po mnenju EESO je prava rešitev v iskanju ustreznega ravnovesja med povečanjem zmogljivosti Evrope in krepitvijo partnerstev z enako mislečimi državami. 

Za zmanjšanje pomanjkanja polprevodnikov mora EU obravnavati več vprašanj: dostop do surovin, zmogljivosti za raziskave in razvoj, intelektualna lastnina, tehnološko znanje in razpoložljivost usposobljene delovne sile. Za to so potrebne precejšnje naložbe in podpora javnega sektorja. Komisija namerava v prihodnjih letih zbrati 43 milijard EUR, toda velik del teh sredstev je že namenjen za druge programe, kot sta Obzorje Evrope in program Digitalna Evropa, in bo zgolj prerazporejen. 

„Kje je svež denar v industriji?“ se sprašuje Stoyan Tchoukanov, poročevalec za mnenje EESO o skupnem podjetju za čipe. „To moramo primerjati z ZDA, ki bodo med letoma 2021 in 2026 vložile 52 milijard USD, in Kitajsko, ki namerava do leta 2025 mobilizirati 150 milijard USD. Celo manjša država, kot je Koreja, namerava do leta 2030 vložiti 450 milijard USD.“ 

EU bo morala poiskati dodatna javna sredstva in EESO poziva Komisijo, naj bolje pojasni svoje naložbene načrte. Da bi zbrali 43 milijard EUR, bo treba spodbuditi tudi zasebne naložbe. 

Komisija odpira vrata državni pomoči, ki naj bi pokrila do 100 % vrzeli v financiranju prvih tovrstnih obratov, tj. obratov, ki jih v Evropi še ni, da bi podprla tehnološke segmente, ki so zaradi geopolitičnih vprašanj ali strateškega pomena še posebej ranljivi. 

„Vsi se strinjamo, da bomo morali, glede na veliko odvisnost Evrope in pomanjkanje zmogljivosti tam, kjer potrebujemo moč, projekte v Evropi financirati tudi z javnimi sredstvi,“ pravijo vsi trije poročevalci, „toda 100-odstotna državna pomoč je znak za preplah, saj lahko tako predlagaš projekt, ki ni zares trajnosten“. Zagotoviti je treba, da bodo tovrstni obrati ekonomsko vzdržni, vsaj srednjeročno, in preprečiti tekmovanje pri podeljevanju subvencij, ustvarjanje presežnih zmogljivosti in izkrivljanje trga.