Mlada aktivistka za podnebje in človekove pravice ter soustanoviteljica gibanja Youth for Climate Belgium, Adélaïde Charlier, nam je povedala, kaj vse je narobe s podnebnim dogovorom na COP29, ki je bil nedavno sklenjen v azerbajdžanski prestolnici Bakuju. Konferenca COP29, ki jo mnogi vidijo kot simbol porušenega zaupanja in podnebne neenakosti, je močno razočarala ranljive države in civilno družbo.

Po nedavni konferenci o podnebnih spremembah COP29 v Bakuju je svetovna javnost razdeljena, ranljive države in civilna družba pa izražajo globoko nezadovoljstvo, ker menijo, da je bilo njihovo zaupanje izigrano. Kljub dogovoru, da bo do leta 2035 vsako leto 300 milijard USD namenjenih državam v razvoju za pomoč pri prilagajanju na podnebne spremembe, je to odločno premalo glede na nujne potrebe tistih, ki so najbolj izpostavljeni podnebni krizi.

„Bolje brez dogovora, kot da je ta slab“

Harjeet Singh, direktor za globalno sodelovanje pri Pobudi za pogodbo o neširjenju fosilnih goriv, je 24 ur pred sprejetjem dokončnega dogovora povzel razpoloženje z besedami: „Bolje brez dogovora, kot da je ta slab.“ Njegova izjava je odražala vse večje napetosti med prizadetimi državami, civilno družbo in bogatejšimi državami. V nedeljo je na konferenci udarila kruta resničnost, saj je bil predstavljen le en sam finančni cilj: zaveza v višini 300 milijard EUR letno do leta 2035. Ta cilj je smešen, saj je daleč od tega, kar so skupaj zahtevale ranljive države (1,3 bilijona USD za kritje njihovih potreb v zvezi s prilagajanjem, blaženjem ter odpravo izgub in škode).

Dogovor se navezuje na novi skupni količinsko opredeljeni cilj, ki je namenjen financiranju podnebnega prehoda v državah v razvoju. Čeprav gre za trikratnik cilja 100 milijard USD, določenega leta 2009, ki je bil izpolnjen šele leta 2022 z dveletno zamudo, to še zdaleč ni dovolj. Stomilijardna zaveza iz leta 2009 bi ob upoštevanju inflacije leta 2035 znašala 258 milijard USD, kar pomeni, da bi bil dejanski napor realno višji le za 42 milijard USD. Ranljive države so bile jasne: potrebni so bilijoni, ne milijarde.

Struktura predlaganega finančnega cilja je ravno tako nezadovoljiva kot sam znesek. Ne vsebuje namreč nobene konkretne zaveze glede uporabe mehanizmov javnega financiranja, kot so nepovratna sredstva ali subvencije, ki jih države svetovnega juga nujno potrebujejo.

Poleg tega ni podciljev za ustrezno financiranje blažitve, prilagajanja ter odpravljanja izgub in škode. Pomanjkanje jasne osredotočenosti na prilagajanje ter nesorazmerni poudarek na blaženju, ki ga primarno financirajo multilateralne razvojne banke in zasebni sektor, dokazujeta, da se od leta 2009, ko je bilo prilagajanju namenjenih občutno premalo sredstev, še vedno nismo ničesar naučili. Stanje še dodatno poslabšuje pomanjkanje odgovornosti in namenskega financiranja izgub in škode.

Čeprav so izgube in škoda v sporazumu omenjene, gre zgolj za nedoločno in bežno omembo ter v sporazumu nimajo vsebinske teže. Okvir dopušča tudi obsežno uporabo zasebnega financiranja, vključno z javno-zasebnimi partnerstvi, zasebnimi naložbami z zmanjšanim tveganjem, podprtimi z javnimi sredstvi, in popolnoma zasebnimi naložbami, ki se dejavno spodbujajo.

Neupoštevanje zgodovinske odgovornosti

Dogovor je poleg nezadostnega financiranja razkril tudi globoke razpoke v podnebni diplomaciji. Bogatejše države niso upoštevale različne odgovornosti in so tako del finančnega bremena preložile na ramena ranljivih držav, ki so že zdaj izpostavljene pretežnemu deležu podnebnih vplivov. Države, kot so Indija, Kuba, Bolivija in Nigerija, so izrazile ogorčenje in obtožile bogate države, da se izogibajo plačilu za svoje pretekle emisije toplogrednih plinov.

To neupoštevanje je docela porušilo zaupanje, napetost pa je dosegla raven, kakršne v zgodovini pogajanj na konferencah pogodbenic še ni bilo. Sedanja zaveza v višini 300 milijard USD je razmeroma nizka v primerjavi z 1 bilijonom USD, ki je po ocenah strokovnjakov OZN potreben kot minimalna naložba za države v razvoju (brez Kitajske) do leta 2035.

Slab dogovor pod prisilo

Najrevnejše in najranljivejše države na svetu, vključno s 45 najmanj razvitimi državami in 40 malimi otoškimi državami, so zaradi ogromnega političnega pritiska dogovor na koncu vendarle sprejele. V to so bile prisiljene zaradi bojazni, da bodo ostale brez vsakršnega dogovora, zlasti ker utegne biti med Trumpovim predsedovanjem ogrožen nadaljnji napredek na področju podnebja. Za mnoge je bil to boleč kompromis: sprejeti nezadostno financiranje za takojšnjo pomoč.

Cena zamude

„Slab dogovor“ ni le udarec za diplomatske odnose, ampak bo imel uničujoče posledice za več milijonov ljudi. Ranljive države so se zaradi skrajnih vremenskih razmer, dviga morske gladine in pomanjkanja virov že znašle na robu svojih zmogljivosti. Vlade v bogatejših državah se morajo zavedati, da bodo takojšnje naložbe v podnebne ukrepe stale precej manj, kot če bodo čakale, da se katastrofalno visok račun, ki nam ga izdaja mati narava, še poveča.

Izid konference COP29 pomeni jasno opozorilo: podnebna kriza zahteva drzne in takojšnje ukrepe ter pravičnost za najbolj prizadete. Ker ne sprejmemo zavez, ki bi prispevale k preobrazbi, se z vsakim letom bolj poglabljajo razlike med svetovnim severom in jugom, kar spodjeda samo bistvo svetovnega sodelovanja na področju podnebja.

Pred konferenco COP30 je jasno, da boj za podnebno pravičnost še zdaleč ni končan.

Adélaïde Charlier je 23-letna evropska aktivistka za podnebno pravičnost, najbolj znana kot soustanoviteljica gibanja Youth for Climate Belgium. Zdaj deluje tudi kot ustanoviteljica organizacije Bridge (povezovanje mladinske in podnebne politike). Je tudi nominiranka za uvrstitev na lestvico Forbes 30under30 za leto 2024.