Na konferenco COP27 sem se odpravila ob zavedanju, da so razmere nujne in da nam ni ostalo veliko časa. COP27 je bila odločilna konferenca, saj naj bi omogočila, da bi prešli z besed k dejanjem in začeli uresničevati zastavljene cilje.

Resničnost nas vztrajno opozarja na globalno segrevanje in pred nas postavlja ogledalo naše podnebne nedejavnosti.

Splošno pomanjkanje mednarodnega sodelovanja v zadnjih letih se je pokazalo v pomanjkanju politične volje, na primer za ustanovitev ustreznega sklada za kritje izgub in škode. K temu že leta pozivajo najranljivejše in najbolj prizadete države.

Na tej konferenci je bil ta cilj končno dosežen, čeprav še ne vemo natančno, kako ga bomo uresničili.

Po dolgih in zapletenih razpravah je bil na konferenci COP27 pripravljen delovni program za pravični prehod, ki temelji na socialnem dialogu in socialni zaščiti. Sindikati in Evropski ekonomsko-socialni odbor so vedno pozivali k takšnemu pristopu.

Vendar se je treba zavedati, da podnebne pravičnosti ni mogoče doseči brez spoštovanja človekovih pravic in da so delavske pravice človekove pravice. V Šarm el Šejku je bilo veliko govora o pravicah. Civilna družba, velike organizacije, sindikati in nekatere vlade so obsodili nespoštovanje človekovih pravic v Egiptu.

Drugo vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, je povezano z delovanjem konference pogodbenic ali celo samih mednarodnih podnebnih politik: ali jih ne bi bilo treba reformirati, ali ne bi bilo treba bolj prisluhniti civilni družbi, socialnim partnerjem, mladim in ženskam ter jih bolj vključiti v sprejemanje odločitev?

Glede na to, da so podnebne razmere izredno pereče, je splošni izid konference pogodbenic očitno premalo ambiciozen. Nejeverno smo poslušali razprave o vprašanjih, ki bi morala biti že samoumevna, kot so cilj 1,5 °C, hitrejše zmanjševanje uporabe fosilnih goriv itd., ni pa se razpravljalo o tem, kako te ukrepe financirati.

Očitno je tudi, da v pogajanjih o podnebju še vedno prevladujejo moški in zasedajo najpomembnejše položaje. Sodelovanje žensk pri odločanju o podnebnih vprašanjih je bistvenega pomena, sicer se neenakosti povečujejo in ženske ne morejo v večji meri prispevati k oblikovanju in izvajanju podnebnih politik.

Čas beži in po konferenci COP27 je jasno, da nas kljub določenemu napredku čaka še veliko dela.

Isabel Caño Aguilar

podpredsednica opazovalne skupine za trajnostni razvoj