Pišeta Maurizio Mensi in Michal Pinter

Seznam kritičnih surovin mora ostati prožen in ga je treba vsako drugo leto osvežiti v skladu s tehnološkim in strateškim razvojem.

Proti pomanjkanju kritičnih surovin v Evropi se je mogoče boriti le z drzno vseobsegajočo strategijo EU, ki združuje naložbe, inovacije, recikliranje, trajnostnost in zanesljivo oskrbo. Akt Evropske komisije o kritičnih surovinah je dobrodošel, saj obsega vse to. Pomaga tudi preprečevati morebitno izkrivljanje konkurence in drobljenje enotnega trga.

EU mora danes uvažati od 75 % do 100 % številnih surovin, ki jih potrebuje, zaradi česar je gospodarsko in strateško ranljiva (pomislimo samo na nedavno kitajsko prepoved izvoza galija in germanija).

Predvsem zaradi vse bolj razširjenih čistih tehnologij (električna vozila, baterije, fotovoltaični sistemi itd.) se je med letoma 2017 in 2022 strmo povečalo povpraševanje po kritičnih surovinah. Energetski sektor je tisti, ki najbolj poganja povpraševanje po litiju (za več kot trikrat), kobaltu (za 70 %) in niklju (za 40 %). Jasno je torej, da je gospodarska varnosti EU odvisna od varnosti dobave kritičnih surovin, saj tveganja v dobavnih verigah teh surovin vplivajo na celotno gospodarstvo in enotni trg.

EESO meni, da je treba najprej zagotoviti predvidljiv in stabilen pravni okvir za privabljanje naložb ne le v raziskovanje in pridobivanje surovin, temveč tudi v predelavo in recikliranje (s čimer je mogoče pridobiti precejšnje količine bakra, litija, niklja, kobalta in drugih dragocenih mineralov iz izrabljenih baterij, rudarskih odpadkov itd.).

Drugič, potrebujemo prožen seznam kritičnih surovin, ki ga je mogoče enostavno prilagoditi in posodobiti vsaj vsaki dve leti. Razlog za to je, da poleg materialov, ki so v predlagani zakonodaji navedeni kot strateški ali kritični, obstajajo tudi drugi, ki trenutno niso kritični, vendar bi srednje- do dolgoročno to lahko postali. Strateški pomen različnih materialov bi bilo tudi treba oceniti na sektorski ravni, da se ugotovi povpraševanje v posameznih panogah.

Treba pa je poskrbeti tudi za široko javno podporo. Širitev ekstraktivne, predelovalne in reciklažne industrije bo ustvarila nova delovna mesta in prinesla gospodarski napredek. Sektor surovin v EU neposredno zagotavlja približno 350 000 delovnih mest, od dostopa do mineralnih surovin pa je odvisnih več kot 30 milijonov delovnih mest v proizvodnji. Vendar javna podpora ni nekaj samoumevnega. Za zagotovitev trajnostne oskrbe EU s surovinami in naprednimi materiali bo do leta 2030 potrebnih več kot 1,2 milijona novih delovnih mest. Bistveno je, da se podpre razvoj znanj in spretnosti na univerzah, pa tudi v industriji surovin in v javnih upravah držav članic, in sicer z ukrepi za zaposlene v tej panogi in javni upravi.

Drugi ključni element je zagotoviti dostop do zadostnih količin zanesljive električne energije, ki ne temelji na fosilnih gorivih, in to po konkurenčnih cenah. EESO se zavzema za reformo razpoložljivih sredstev, da bi podprli fazo trženja in krili operativne stroške, namesto da se daje prednost fazi raziskav in razvoja novih strateških projektov, čemur smo priča danes. Tako bi bila EU v koraku s cilji ameriškega zakona o zmanjšanju inflacije.

Poleg tega bi morali podpreti trge sekundarnih surovin z ukrepi za vzpostavitev dobro delujočih trgov in zmanjšanje uhajanja odpadnega materiala. Trgi sekundarnih surovin so namreč ključni za krožno gospodarstvo in lahko imajo koristi od odprave regulativnih, gospodarskih ali tehničnih ovir, ki se pojavljajo v različnih fazah vrednostne verige.

EESO predlaga, da se javno financiranje lažje odobri, če bodo rudarske dejavnosti temeljile na predhodnih ekonomskih in okoljskih študijah, v katerih bo ocenjen njihov prispevek k onesnaževanju. Zato je potrebno usklajevanje s pravili o državni pomoči. Poleg tega bi bilo treba prilagoditi nekatera protimonopolna orodja EU, da bi olajšali uresničevanje ciljev te zakonodaje in se hkrati izognili neupravičenemu izkrivljanju konkurence na notranjem trgu (na primer, okvir za nadzor združevanja bi lahko uporabili na prožnejši način, pri čemer bi se poleg ciljev zelenega dogovora upoštevali tudi cilji zakonodaje o kritičnih surovinah).

Potrebujemo pa tudi učinkovite ukrepe trgovinske zaščite, da bomo zaščitili nove evropske naložbe in lahko konkurirali drugim večjim akterjem. Da bi EU diverzificirala zunanje vire kritičnih surovin, bi morala razmisliti o partnerstvih in sporazumih o sodelovanju, tudi z državami kandidatkami za članstvo v EU, ter financirati projekte za razvoj kampanj iskanja nahajališč na izbranih novih lokacijah in/ali opuščenih rudarskih območij. Pogoj za takšna partnerstva bi lahko bil, da bi se države kandidatke zavezale svoje okoljske politike hitreje uskladiti s pravom in standardi EU.