Vse mi je novo, to je prva pandemija, ki sem jo osebno izkusil. Na internetu sem našel seznam desetih najhujših pandemij v zgodovini in ugotovil, da je bila španska gripa leta 1920 zadnja, ki je pred pandemijo COVID-19 prizadela Evropo. Morda sem star, vseeno pa nisem še toliko star.
Moja partnerka se hitro okuži, saj je slabo odporna na mikroorganizme, in če kaj stakne, je zaradi kronične bolezni dihal zelo ranljiva. Zato se zelo izogibava stikom z drugimi. To obema prinaša nove izkušnje. Odločila se je, da se bo bolj ali manj samoizolirala, da se izogne morebitni okužbi. Zato zdaj jaz počnem stvari, ki jih je prej ona, na primer nakupujem. Pred krizo sem sicer tudi, vendar sem le potiskal nakupovalni voziček en meter za njo, medtem ko ga je ona polnila. Zdaj je drugače.
Potiskati je lahko: samo slediš ji in tuhtaš, kako bi ustvaril boljši svet, medtem ko ona polni voziček. Odkar ga moram polniti sam, sem v stresu zaradi izbire, ki jo ponuja vsaka od polic. Na listku piše kava, na polici pa je na voljo na desetine blagovnih znamk in vse so si podobne. Le kakšen toaletni papir rabiva: eno-, dvo-, tri- ali štirislojen? Moja žena točno ve, katere izdelke želi in kje jih najde, zato nakup opraviva v nekaj minutah. Zame pa so trgovine labirinti: edino pri pivu nisem v škripcih glede izbire, vse ostalo traja ure in ure in me postavlja pred hude dileme.
Začetni odziv Nizozemcev na pandemijo me je presenetil. Odzvali so se soglasno in solidarno. Žal se je izkazalo, da je bila pozornost majhne in zapletene skupine tudi sicer obžalovanja vrednih posameznikov zelo kratka, v nekaj tednih se je njihova solidarnost razblinila. Nehali so spoštovati pravila in začeli obtoževati vlado, da krati njihove temeljne pravice in omejujejo njihove štiri svoboščine. V prizadevanjih za svojo neodtujljivo pravico do zabave so tožili državo, izgubljeni v svoji pobesneli norosti.
Hvala bogu živimo v Evropi, kjer sta demokracija in pravna država (v večini držav članic) relativno dobro uveljavljeni in zdravstveni sistemi precej dobri v primerjavi z drugimi deli sveta. Če pogledamo učinek na različne generacije, je jasno, da mlade najbolj ogroža virus njihove lastne starosti. Pri devetnajstih je normalno, da hodiš na zmenke, odkrivaš spolnost in to čudovito reč, ki se imenuje ljubezen. A v času pandemije so že nedolžni objemi tabu. S tem mladina izgublja občutek varnosti in se počuti zgubljeno zaradi nepotešenih želja.
Ključno vprašanje pa je, kaj z gospodarstvom? Ponovni zagon po načelu „običajnega poslovanja“, ko bo pandemija pod nadzorom? Ali raje zgrabiti to priložnost, da obrnemo hrbet sistemu, v katerem vladajo kanibalski monopolisti, in se usmerimo v vključujoč model s trajnostnimi, manjšimi pobudami v mirnem sobivanju z odgovornimi velikimi podjetji? Izbira med nadaljevanjem po starem ali spremembo našega zaslepljenega ravnanja bo odločala o naši prihodnosti: ali bomo preživeli ali pa izumrli, izgubljeni v breznu samouničenja.
Želim vam lepih časov, meditacije, razmišljanja in, po potrebi, kesanja.