Tri estonske nevladne organizacije — Estonsko zeleno gibanje, Estonski sklad za naravo in Estonski center za okoljsko pravo – so se naveličane poslušanja vedno istih izgovorov odločile, da bodo ukrepale in povezale različne deležnike v razpravo o pravičnem prehodu v državi, ki ima enega največjih ogljičnih odtisov na svetu. Njihov projekt se osredotoča na severovzhodni del države, kjer je naftni skrilavec še vedno najpomembnejše gorivo in kjer je večina delovnih mest odvisna od industrije naftnega skrilavca, ki jo bo treba postopno opustiti. Zavedale so se, da razprava ne bo lahka, vendar pa so rezultati spodbudni.

EESO info: Kaj vas je spodbudilo, da ste začeli s projektom oziroma pobudo?

Madis Vasser: Estonska okoljska gibanja že desetletja pozivajo k postopnemu opuščanju fosilnih goriv, vendar so zahteve vedno naletele na iste izgovore: Kaj pa delovna mesta? Kaj pa gospodarstvo? To je izjemno težka naloga, kdo bo prevzel odgovornost? itd. Tako so se leta 2018 tri nevladne organizacije odločile začeti skupni projekt za vodenje pomembnega dialoga med vsemi deležniki o pravičnem prehodu z glavnega fosilnega goriva, ki je naftni skrilavec.

Kako je bil vaš projekt sprejet? Ali ste od ljudi, ki ste jim pomagali, prejeli kakšen odziv? (Če da, lahko navedete kakšen primer?)

Odziv je bil dober – predstavniki vseh strani so se dejansko srečali in razpravljali o vprašanjih. Kot nam je kasneje zaupal eden od občinskih predstavnikov v regiji, kjer se pridobiva naftni skrilavec, je pričakoval še eno nesmiselno okoljsko srečanje, vendar je priznal, da je bil dogodek resnično smiseln.
Med projektom in po njem smo imeli tesne stike z lokalnimi prebivalci, predstavniki industrije in vladnimi uradniki. Deloma zaradi tega povezovanja je bila Estonija ena prvih držav članic, ki je dokončala svoj območni načrt za pravični prehod za Sklad za pravični prehod.

Kako boste s prejetimi sredstvi dodatno pomagali skupnosti? Morda že načrtujete nove projekte?

Sredstva bomo uporabili za razširitev nekaterih dejavnosti prvotnega projekta, kot je usklajevanje velike mreže nevladnih organizacij za podnebje, ki spodbuja sodelovanje med lokalnimi organizacijami na področju podnebnih vprašanj.
Podpora se uporablja tudi za razvoj nadaljnjih projektov, ki so zdaj bolj osredotočeni na lokalno raven.

Kaj bi svetovali drugim organizacijam, da bi s podobnimi dejavnostmi in programi dosegle kar največ?

Kot so nam dejali na enem od tečajev usposabljanja programa Evropske podnebne pobude (EUKI): postanite aktivni in ne bojte se konflikta. To pomeni, ne bojte se stopiti v stik z različnimi deležniki, saj je zdaj morda ravno čas, ko razmišljajo podobno kot vi.
Hkrati pa se morate zavedati, da si nekateri deležniki morda sprva ne bodo zaupali ali da bodo imeli zelo različne poglede glede najboljših rezultatov tega sodelovanja, zato se je treba pripraviti na takšne konflikte in se z njimi ukvarjati, namesto da bi se izogibali problemom.

Verjamete, da bo EU dosegla cilje zelenega dogovora?

Menim, da bomo zaradi stanja okolja najprej še bolj ambiciozni kot zdaj, nato pa bomo te cilje dosegli z bolj sistematičnimi spremembami življenjskega sloga in vzorcev potrošnje, saj ni drugega izvedljivega načina za ublažitev najhujših posledic ekološke in podnebne krize.