„Število ljudi, ki živijo v revščini, bi se v naslednjem desetletju lahko zmanjšalo za 50 %,“ je na januarskem plenarnem zasedanju EESO povedal posebni poročevalec ZN za izredno revščino in človekove pravice v zvezi s izsledki študije, ki jo je opravilo predstavništvo ZN pri institucijah EU.

„Zmanjšanje revščine mora biti ena od glavnih prednostnih nalog v prihodnjem akcijskem načrtu Evropske komisije za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic,“ je dejal Oliver De Schutter, posebni poročevalec ZN za izredno revščino in človekove pravice.

Ob tem je poudaril, da je v EU vse bolj razširjena revščina žensk in enostarševskih gospodinjstev.

Opozoril je tudi, da sporočilo Komisije o zelenem dogovoru sicer vključuje močno socialno razsežnost, vendar ne more nadomestiti strategije za zmanjšanje revščine: „Zmanjšanje revščine ni eden od ciljev zelenega dogovora,“ je poudaril.

Pojasnil je, da so bile ugotovljene tri strukturne omejitve v boju proti revščini v EU:

• davčni damping v državah EU, pri katerem je bila davčna obremenitev v zadnjih 20 letih postopoma prenesena s korporacij in najbogatejših posameznikov na delavce, potrošnike in družine z nizkimi dohodki;
• socialne razmere in stroški dela spričo politik, s katerimi naj bi izboljšali stroškovno konkurenčnost z nižanjem plač in socialnih prispevkov, ki jih plačujejo delodajalci;
• makroekonomski okvir v ekonomski in monetarni uniji, zlasti Pakt za stabilnost in rast, ki bi ga bilo treba čim prej pregledati, da se socialne naložbe v zdravstvo in izobraževanje izločijo iz ukrepov varčevalne politike.

Oliver De Schutter je dejal, da bi bilo treba v akcijski načrt Komisije za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic vključiti tri ambiciozne cilje:

• strategija za zmanjšanje revščine do leta 2030 z ambicioznim ciljem 50-odstotnega zmanjšanja števila ljudi, ki jim grozi revščina;
• jamstvo za otroke, ki bi zajemalo pet osnovnih področij: dostop do izobraževanja, predšolskega varstva, prehrane, stanovanja in zdravstvenega varstva. To bi vključevalo podporo družinam z zagotavljanjem dostojnega dohodka, dela in dostopa do nadomestil;
• nov pravno zavezujoč instrument o sistemih minimalnega dohodka, s katerim bi zagotovili, da so takšni sistemi po vsej EU ustrezni in da države članice uporabljajo skupno metodologijo.

Predsednica EESO Christa Schweng je dejala, da sta že pred krizo zaradi COVID-19 petino ljudi v EU ogrožali revščina in socialna izključenost ter to označila za neuspeh naših razvitih evropskih družb. „Eden najboljših načinov za izhod ljudi iz revščine in za preprečevanje revščine je krepitev družbene in individualne odpornosti,“ je dejala.

Nato je poudarila, da je poleg financiranja potreben tudi pristop, ki temelji na pravicah ter ljudi, ki živijo v revščini, ne obravnava le kot imetnike pravic, ampak tudi kot nosilce sprememb. Po njenih besedah zaveza, da nihče ne bo zapostavljen, pomeni tudi, da ljudi (ponovno) opolnomočimo, da lahko odigrajo pozitivno vlogo v družbi. (at/mp)