Janusz Pietkiewicz: Storitve splošnega pomena in pandemija

Ob prehodu iz februarja v marec smo se med študijami in razpravami kot vsako leto pridružili našim bolgarskim prijateljem pri veselem praznovanju običaja martenica. Nadeli smo si tanke zapestnice iz prepletenih rdečih in belih vrvic in za srečo dobili v dar male volnene lutke. Čutiti je bilo optimizem ob prihajajoči pomladi. Drug drugemu smo zaželeli uspeh v zadnji fazi petletnega mandata EESO.

Instinktivno smo se izognili misli na grožnjo, ki jo je za naše urejeno življenje v osrčju EU predstavljal virus, ki se je širil po Aziji. Res je, da so iz južne Evrope že prihajali znaki in resna opozorila, vendar smo morali pred pandemijo zaščititi postopke evropskih institucij. Poleg tega, kot so se pošalili naši kolegi onstran Donave, v skrajni sili ne more škodovati zdravilna kapljica iz domače lekarne – rakija. Pozive po razkužilih v sejnih sobah se je res ignoriralo, vendar smo ves čas skrbeli za to, da se je tveganje pozorno spremljajo, tako da so bili naši strahovi o virusu pomirjeni.

V sredo, 11. marca, sem s študijsko skupino ECO/505 še razpravljal o priporočilih glede naložbenega načrta za trajnostno Evropo. V strokovnih skupinah smo pripravili akcijske načrte in rezervirali naša naslednja potovanja, nato pa se je teden kasneje življenje nenadoma ustavilo. Omejitev gibanja! Metaforično bi to lahko opisal kot vlak, ki se sunkovito ustavi ob iskrah, ki švigajo izpod njegovega kolesja.

Nihče ni pričakoval ukrepov omejitve gibanja, ki so postajali vsak dan strožji. Segali so v same temelje našega življenja. To je bil poseben psihološki cunami, ki je z besedami pesnika Ildefonsa Gałczyńskega spominjal na „žalost, ki je tekla skozi um“. Presenečenje nad tem, da je treba ostati doma, vsakdanji občutek strahu, vprašanja o tem, kako je mogoče priti do pomoči in nujnih proizvodov, spremembe navad.

Nisem si mislil, da se ne bom vrnil v Bruselj do junija, ko sem z avtom potoval po praznih avtocestah, saj poletov še ni bilo. Spominjam se, da sem natiskal „dovoljenje“ za pot, ki sem ga prek elektronskega sporočila prejel od generalnega sekretarja – COVID-19 laissez-passer. Izdan je bil 29. maja 2020 v štirih jezikih in olepšan z mogočnim okroglim žigom. Z njim naj bi mi bilo zagotovljeno, da mi ne bo treba v karanteno.

Za vsak slučaj sem to po telefonu preveril še pri nemških zdravstvenih uradih Gesundheitsamt v regijah, čez katere sem potoval. 8. junija sem se v Bruslju udeležil prve hibridne seje študijske skupine ECO/510 in nato plenarnega zasedanja 10. in 11. junija.

Javne in družbene medije so že preplavili komentarji in sumičenja o tem, kdo naj bi bil v resnici odgovoren za virus. Škoda, da vsaj zaenkrat še ni bila napisana sodobna mojstrovina, kot sta na primer Dekameron Giovannija Boccaccija iz 14. stoletja ali Kuga Alberta Camusa iz leta 1947, ki resnično pokažeta hibe človeške narave in boj človeštva proti bolezni.

Kar zadeva omejitve gibanja po svetu in opozorila glede novega napada virusa SARS-CoV-2 – tokrat v kombinaciji s sezonsko gripo, ki v številnih državah vsako leto terja veliko žrtev, celo več kot trenutno COVID-19 –, sem pomisli na pomen storitev splošnega pomena, ki se jih je desetletja zanemarjalo.

Pandemija COVID-19 je končno razkrila zelo pomembno in stabilizacijsko vlogo izvajalcev teh storitev, ki delujejo lokalno, regionalno ali na evropski ravni. Socialna sfera je končno začela verjeti v svojo bistveno vlogo kot hrbtenice evropskega socialnega modela in morebiti uspešnega okrevanja gospodarstva v okviru instrumentov Next Generation EU in evropskega zelenega dogovora.

Energetske in vodne storitve, predelava odpadkov in javni prevoz so v času gospodarske krize nudili varnost in zagotovili, da tokovi življenja v naših skupnostih še naprej tečejo. Brez predhodnih naložb v te sektorje namreč vsakodnevne stvari, kot so dopoldanski tuš v domači kopalnici, priprava kave ali pravočasen prihod v službo ali bolnišnico, ne bi bile mogoče. To velja tudi za zdravstveno varstvo ter oskrbo invalidov in starejših. Ta področja ne bi delovala, če ne bi bilo postopkov kriznega upravljanja in če storitve splošnega pomena ne bi imele političnega razumevanja in podpore javnosti.

Podobno je treba obravnavati izjemno pomembno področje izobraževanja, raziskav in splošnega koncepta kulture, šele nato pa se lahko pritožujemo zaradi težav, ki smo jih imeli med krizo.