EESO je 6. marca gostil razpravo o dogovoru o čisti industriji, ki ga predlaga Evropska komisija. Razprava je potekala le nekaj dni pred razpravo v Svetu 12. marca. Politični odločevalci, vodilni v industriji in civilna družba so preučili, ali lahko dogovor resnično podpre evropski sektor čistih tehnologij, energetsko intenzivne industrije in strateško avtonomijo.

Zaradi geopolitične nestabilnosti in spreminjajočih se čezatlantskih odnosov je strateška avtonomija Evrope nujnejša kot kdaj koli prej. Cilj dogovora o čisti industriji je pospešiti razogljičenje in krožnost ter hkrati povečati konkurenčnost industrije, začenši z znižanjem cen energije. Vendar ostajajo vprašanja o njegovi izvedljivosti in financiranju.

„Pri tem ne gre za izbiro med strateško avtonomijo, konkurenčnostjo ali dvojnim prehodom. Dogovor zadeva vse industrijske sektorje, ki se morajo prilagoditi, sicer res v svojem ritmu, vendar z jasnimi zavezami,“ je dejal Pietro de Lotto, predsednik posvetovalne komisije EESO za spremembe v industriji (CCMI), ki je izziv opredelil kot iskanje ravnovesja.

Komisija poudarja geopolitično nujnost energetske neodvisnosti od Rusije, vendar je pri tem vse bolj zaskrbljujoč zaton evropske industrije. Industrijska proizvodnja in prilivi iz neposrednih tujih naložb so se v zadnjih dveh letih močno zmanjšali.

Financiranje bo zato velik izziv. Za dosego ciljev načrta je potrebno sodelovanje med institucijami EU, državami članicami in industrijo. Evropska investicijska banka je obljubila 500 milijonov evrov za posredna jamstva in 1,5 milijarde evrov za izboljšanje energetskih omrežij, nacionalne vlade pa morajo zbrati dodatna sredstva.

Bistveno vprašanje je tudi socialni učinek prehoda, zlasti v energetsko intenzivnih panogah, v katerih je prišlo do znatne izgube delovnih mest. Predstavniki civilne družbe se sprašujejo, ali bo zmanjšanje davkov na energijo, ki je ključni predlog dogovora, šlo na račun financiranja izobraževanja in zdravstvenega varstva.

Kljub optimizmu glede dolgoročnih ciljev dogovora o čisti industriji so strokovnjaki izrazili pomisleke glede njegove zmožnosti reševanja kratkoročnih izzivov. Hitrost in poenostavitev sta bistvenega pomena, saj bi lahko visoki stroški energije in regulativne ovire upočasnile napredek. Izziv ostajajo tudi razdrobljene nacionalne politike in nevarnost, da bi z dogovorom zamudili ključno priložnost za uskladitev industrijske politike po vsej Evropi.

Prav tako je zaskrbljujoče vprašanje tehnološke nevtralnosti, saj se razpravlja o pravem ravnovesju med obnovljivimi viri energije, vodikom in biogorivi. Čeprav je poudarek na obnovljivih virih energije dobrodošel, so potrebne tudi odločne zaveze glede energetske učinkovitosti. Obnovljivi viri energije so evropskim potrošnikom med letoma 2021 in 2023 že prihranili 100 milijard evrov, kar bi morala EU nadgraditi. (jh)