Karel Lannoo

Danes je modno Evropo razglašati za nekonkurenčno in zahtevati obsežno deregulacijo na ravni EU. Vendar je problematičnost gospodarskih razmer odvisna od opredelitve konkurenčnosti, uporabljenega imenovalca in referenčne vrednosti ter okoliščin.

Konkurenčnost se tudi enači z deregulacijo, kar je narobe, saj obsežna poenostavitev ni prava rešitev. Zato je pomembno, da uporabimo prave parametre in obvladujemo diskurz, da ne bi ušel nadzoru in pristal na evroskeptični strani.

Konkurenčnost je znova cilj politike – čeprav je to vedno bila. Pomembno je, da ne pozabimo na preteklo dogajanje. Z lizbonsko strategijo, ki jo je Evropski svet uradno sprejel marca 2000 v Lizboni, je EU želela postati „najbolj konkurenčno in dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, sposobno trajnostne gospodarske rasti z več in boljšimi delovnimi mesti ter večjo socialno kohezijo“. Konkurenčnost je skrbela Evropsko komisijo že v letih, ko je bil njen predsednik Jacques Delors – preberite samo slavni članek Paula Krugmana iz leta 1994, ki jo je označil za „nevarno obsedenost“. Delors je bil takrat zaskrbljen zaradi naraščanja brezposelnosti v Evropi zaradi konkurence iz ZDA in Japonske ter kot rešitev predlagal program naložb v infrastrukturo in visoko tehnologijo. Vse to smo že slišali.

Tudi poenostavitev zakonodaje je že dolgo na dnevnem redu. Že leta 1996, ko je imela EU 15 držav članic, se je začela pobuda „poenostavljena zakonodaja za notranji trg“ (SLIM). Komisar Charles McCreevy (2004–2009) se je v letih 2005 in 2006 zavzemal za regulativne „pavze“, dokler ni izbruhnila finančna kriza. Podpredsednik Komisije Frans Timmermans je bil v času, ko je Komisijo vodil Jean-Claude Juncker, zadolžen za program za boljše pravno urejanje. Čeprav so bili vsi ti načrti hvalevredni, bi bilo bolje reševati temeljne vzroke regulativne zapletenosti – postopek odločanja in slabo izvrševanje – kot pa zgolj odpravljati simptome. Kar pa je s 27 državami članicami lažje reči kot narediti.

Konkurenčnost, vsaj tako kot je opredeljena v Draghijevem poročilu, se nanaša predvsem na produktivnost in rast BDP, kar lahko prinese zelo različne rezultate, odvisno od imenovalca. Obstajajo pa tudi drugi načini za merjenje konkurenčnosti. Lahko bi preučili notranjo konkurenčnost v odnosu do zunanje konkurenčnosti. Znotraj EU se zdi, da je šibka, saj se produktivnost v primerjavi z ZDA zmanjšuje. Navzven pa ima EU trgovinski presežek in presežek na tekočem računu, medtem ko se ZDA soočajo z ogromnim trgovinskim primanjkljajem in primanjkljajem na tekočem računu – čeprav se zdi, da to ni težava (razen za predsednika Trumpa).

EU ima tudi veliko boljši fiskalni položaj kot ZDA ali celo Japonska; za natančno primerjavo s Kitajsko nimamo točnih podatkov. Proračunski primanjkljaj EU je leta 2024 znašal približno 3,5 % BDP, v ZDA pa je bil skoraj dvakrat večji (6,4 %). ZDA lahko to financirajo na mednarodnih trgih zaradi svetovnega položaja dolarja, čeprav se srednjeročne obrestne mere v EU in ZDA razhajajo, kar kaže na zaskrbljenost trga glede ameriškega gospodarstva. Šestmesečna tržna posojilna obrestna mera za USD je trenutno 4,8 %, v evrskem območju pa 2,5 % (Euribor).

Poleg tega so cene energije v EU od sredine leta 2021, ko je Putin začel manipulirati s cenami, veliko višje kot v ZDA, kar ovira konkurenčnost predelovalne industrije, zlasti v Nemčiji. Danes so stroški energije v EU vsaj 50 % višji kot v ZDA.

Tudi energetska politika je dober primer za regulativno razpravo: je problem preveč predpisov? Nasprotno, EU ima enotni trg energije za distribucijo, ne pa za proizvodnjo, ki ostaja pod nadzorom držav članic. To povzroča težave v državah s presežno proizvodnjo, saj se cene zvišujejo zaradi pomanjkanja energije v drugih državah, kot kaže primer Švedske in Nemčije.

Poleg tega bi se lahko v digitalnem sektorju vprašali, ali je boljše, če ni predpisov. Ali želimo svobodo govora po vzoru ZDA in nočemo moderiranja vsebine? Ali želimo oligopolni trg, kot ga imamo danes?

Namen tega kratkega razmišljanja je poudariti, da je treba vsako razpravo o konkurenčnosti in deregulaciji obravnavati s kar največjo skrbnostjo, da se ne bi izrodila v črno-belo razpravljanje, ki bi lahko škodovalo oblikovanju trdne gospodarske politike.